Ali si ti mogoče tista, ki zjutraj zgodaj vstaja, da lahko naredi nekaj, za kar ji bo čez dan ob norem urniku zmanjkalo časa?
Delaš, delaš, delaš in žrtvuješ svoj čas z družino, svoj čas s sabo, s partnerjem? Ker si vpeta v ta tempo in se bojiš popustiti, da ne izgubiš tal pod nogami?
Si ful dobra v tem kar delaš, ampak vseeno nekako manjka nekaj, kar bi izpolnilo tebe, človeka, ki ostaneš ko nehaš delati in se vležeš v posteljo? Mogoče pa je čas za nov vpogled…
Ti nisi tvoja služba. Ti nisi tvoj uspeh. Ti nisi tvoji otroci, ki so lepo preskrbljeni zaradi tebe. Ti nisi tvoje obleke ali tvoj makeup, ti celo nisi tvoje telo, ki ga kritično opazuješ vsak večer, ko odstraniš makeup.
Življenje je tvoje, živi ga po svoje!
Ti si tišina med vdihom in izdihom.
Tam se najdeš, tik preden zaspiš in tik preden zjutraj odpreš oči in začneš znova.
Ti si neskončnost, ki čaka, da ji pomežikneš in zaplešeš z njo. Ti si v utripu srca, ko se ti zgodi nekaj lepega.
Ti si deklica, ki je sanjala da bo prepotovala ves svet, plesala z otroki v afriki, plezala po drevesih v džungli in plavala z delfini v sončni zahod.
Ti si sanje, ki letijo na krilih domišljije večnega sanjalca z neke druge dimenzije.
Ti si pesem, ki jo poje vesolje.
Ti si edinstven izraz najlepšega in najčistejšega kar obstaja, ljubezni. Vsemogočna kreatorka realnosti. To si ti. Med vdihom in izdihom. Ko um za trenutek utihne in se v brezbesedju zatipa neskončnost.
Zadrži to v sebi, naj poboža tvoje atome, naj energijo med njimi poživi in napolni s svetlobo. Ker to si ti, to je resnica tvojega bitja.
Ti si tista, ki izbira kdo hočeš biti.
Kaj ti je pomembno. Čemu boš podarjala svoj čas na zemlji. Komu.
Ti si kreatorka svojega življenja, v teh recimo 100 let tukaj, zdaj. Vse je tvoja izbira. In nanjo bodi ponosna. Sama si izbrala vse, kar je v tvojem življenju. Nič od tega ni bila napaka. Vse je točno tako, kot mora biti, da si ti tu, kjer si. In to velja za vse nas.
Življenje je igra.
Nič ni tako resno, kot si ljudje radi mislimo in se prepričujemo. Radi imamo varnost prepričanj. Govorimo si vse mogoče zgodbe o vsem mogočem, ampak v bistvu pa nihče ne ve točno kaj je resnica.
Ja, bolj ko si povezan sam s sabo, bolj nekako čutiš resnico, ampak tudi ta se vedno znova poglablja, nadgrajuje, tako da nikoli ne moreš s sigurnostjo reči ničesar, razen, da TI SI.
Vse so samo zgodbe v naših glavah, zgodbe uma, ki pa se ravno tako spreminja. Torej je vse eno samo spreminjanje. Plavanje. Ples.
Življenje je tvoje. Živi ga tako, kot si sama izbereš.
In če ti ni všeč, ga ponosno in svobodno spremeni. Ni ti treba delati ogromnih sprememb, če tega ne čutiš, mogoče je za začetek dobro, če rečeš kak “ne” več, si najdeš kako minuto zase več, se povežeš z žensko, ki ti predstavlja neznano in te zanima, mogoče greš na jogo. Ne vem, karkoli ti potegne.
Pusti divji deklici v sebi, naj ti pove kaj si želi. In daj ji to, kar tako nujno rabi. Mogoče pa samo čas v tišini, v objemu gozda in ptičjega petja.
Ti si tista, ki si mora vzeti čas zase, drugi ti ga ne bodo dali kar tako.
Ti si tista, ki si zasluži kakšen “ja” več iz svojih ust.
In če je JA to, da delaš še malo bolj, ja vsa čast, da veš kaj hočeš in greš za tem. Samo ti veš, kaj je prav zate <3
Svet se bo prilagodil, enemu ali drugemu.
Nič ni tako resno in tako zabetonirano kot si mi mislimo. In sigurno nihče ni bil poklican, da bi določil kaj je prav za drugega. Vedno je prav tisto, kar je. In vedno nas življenje pelje naprej.
Tudi če to pomeni tisoč življenj dolg ovinek, je to edina prava pot. Na koncu bo večni del nas spoznal svojo resnico in se stopil v večno ljubezen vsega, kar je. Kako daleč pa pridemo v tem življenju, to je pa čisto tvoja, moja, naša osebna stvar, nihče ne ve kakšna spoznanja rabiš, kaj so tvoje stopnice za naprej, samo tvoji občutki naj ti bodo smerokaz.
Si že na potovanju <3
In na njem nisi sama, na njem te podpira celo vesolje. To ni osamljeno potovanje, to je skupinski pohod proti soncu. Ne zapiraj se, stegni roko, ko rabiš pomoč, sto močnih rok čaka, da ti pomaga v klanec.
