To je zgodba ženske.
Ženske, ki je bila tako kot toliko drugih malih deklic vsaj delno vzgajana, da ugaja, da je prijetna, tiha, ubogljiva, prijazna in nevsiljiva, da se ne upira avtoriteti in sledi idejam tistih, ki so se proglasili, da vedo bolje od nje, kaj je zanjo prav in dobro. To je torej zgodba vsake od nas, vsaj do neke mere. Ne da bi starši ali okolica namenoma delali tako škodo svojim otrokom. Tako je bilo delano z njimi, to je edino kar so poznali, v bistvu je bila kakor kruto se sliši, rojstvo v te razmere naša izbira. Pa brezveze, da gremo zdaj v to, za to obstaja boljše mesto, recimo ženski krogi v studiu, kjer lahko gremo v spreminjanje in osvobajanje vzorcev, zapisov, ran in opolnomočanje iz tega…
Point je, da smo ženske in moški ranjeni, ker smo tolikokrat morali delčke sebe blokirati, izbrisati, prodati, zanikati, zakleniti nekam v globine, da bomo lahko preživeli v svetu, ki nas cele ne more sprejeti, varovati, poskrbeti za nas. Kaka rana se rodi iz tega… In toliko tega je… taka osnovna – ženska, ki ne verjame, da je lepa. Ženska, ki verjame, da bi morala karkoli na sebi spremeniti, da bi bila res lepa. VREDNA. Pozornosti, ljubezni, družbe dugega, zvestobe, samostojnega odločanja, suverenosti…
Toliko je ran, ki jih nosimo, da niti vemo ne, da so. Tako smo že navajeni nanje, da so nam normalne. Tako dobro smo bili strenirani in zmanipulirani, da nam je kar normalno takoj pomisliti, da je napaka v nas. Da smo me tiste, ki smo pomanjkljive.
Pa naredimo še naslednji korak in vse to potisnemo še malo dlje v temo srca, se še malo bolj potrudimo spadati, pripadati, biti na tekočem z razvojem sveta. Kot smo bile naučene in ker nam velik del ob tej potlačenosti nas ni na voljo, se izzivov lotimo razumsko – če bom malo več delala, se še bolj potrudila, če pridobim disciplino, če delam samo eno uro dlje ponoči… Poglej kako malo v bistvu res delaš Martina. Kak fail si v resnici. Fake. V resnici nimaš pojma kaj bi morala delati. V resnici nimaš niti pojma kako bi morala živeti. A sploh znaš živeti na tem svetu?? Kaj zgubljaš čas in lažeš sama sebi? Vse to so možni notranji dialogi. Da ne bo pomote, nisem želela tega pripisovati vam, zato sem jih vzela zase. Ampak sem prepričana, da imamo vse podobne, lahko še bolj krute, lahko manj, ampak že če sama sebe pogledaš v ogledalo s čim drugim, kot z ljubeznijo, je to znak, da sebe v resnici ne vidiš. Naš notranji dialog je, če ni ozaveščen, ogledalo zunanjega, na žalost tistega, ki smo ga dojemali kot otroci, tudi če je bilo to čisto subjektivno. In to nam je normalno.
A ni noro, da smo bile ravno me, kreatorke realnosti, nosilke življenja, tako dobro zdresirane v vlogo, ki nam povzroča toliko bolečine? Zaklad vesolja, tista, ki rojeva in vzgaja svet, ženska, ki verjame, da je z njo nekaj narobe, ki se boji živeti in govoriti svojo resnico, ker se zanikani del nje še predobro spominja kaj vse lahko temu sledi??
A je čudno, da je svet v stanju, v kakršnem je? Seveda ne, v bistvu je vse zelo logično in razumljivo. Ampak ni dokončno in definitivno je točno to najboljša priložnost za spremembo.
V nas gori ogenj, ki ga ni moč pogasiti, pa naj še tako šibko tli. V svojih globinah smo povezane med sabo, hranimo se pri istem viru, neskončnem viru, ki nam je vedno na voljo za srčno in opolnomočeno življenje. Prihajamo iz ljubezni, smo hčere ljubezni, ki rojevamo ne samo otroke, ampak nov svet, in če verjamemo vase in v svoja srca je ta svet tisti, v katerem dejansko želimo živeti.
Naša moč je neskončna, ko smo povezane, ko se podpiramo, ko stojimi druga ob drugi in druga drugi pomagamo pri večnem preporodu. To da imam slab dan za frizuro? Da je moj nos malo poseben, da imam krive noge, velik trebuh, celulit, karkoli… to je tazadnja stvar, ki me določa in ta zadnja stvar, ki me bo ustavila pri tem, da živim svojo resnico brezpogojno in z vsem prepričanjem, kar ga premorem. Včasih je to komaj dovolj za dih in takrat grem vase, objamem dele sebe, ki še ne morejo čisto živeti v vsej tej svetlobi, ki še niso pripravljeni pustiti teme za sabo. Ljubiti tisti del sebe, drugega, ki se čuti najmanj vreden ljubezni… A ni to umetnost, ki v trenutku spremeni svet? Ko tako znotra sebe začutim, da nisem v boju sama s sabo, da ni ločevanja med deli mene na dobre in slabe, vredne in nevredne, me samo od sebe požene nazaj v svet. In takrat se razstrelim skozi vesolje, posijem v vse kotičke, kjer je še tema, objamem sestre na drugem koncu sveta, ki niso tako opolnomočene, ki so še tlačene, posiljevane, tepene, objamem jih in jim šepetam na uho o ljubezni, ki so, o njihovem večnem viru, iz katerega prihajajo in v katerega se vsi vračamo, o tem da sem z njimi in jih nosim v srcu naokoli, tja kamor same v tem življenju ne bodo mogle iti. SKUPAJ SMO V TEM, v življenju na tem planetu.
In to je moja super moč, da se dotaknem kotička v sebi in zato tudi v tebi, kjer ne verjameš vase, kjer dvomiš o svoji vrednosti, kjer je rana iz mladosti, ko ti je nekdo rekel, da si pametna, ni pa rekel, da si lepa. LJUBLJENA SESTRA, KO SI V SVOJEM SRCU, SI NAJLEPŠA ŽENSKA V VESOLJU. Primem te za roke in te potegnem v ta prostor brezčasja, vakuum, v katerem obstaja samo večni Zdaj, prostor kjer se vse začne in konča. Tam se zavrtiva v čisto posebnem plesu, srce s srcem, jaz ki te ljubim in ti, ki se ljubiš. Ja, bog ve kaj je to, kar prihaja skozi mene v takih trenutkih, jaz kot osebnost Martina sigurno nisem zaljubljena vate, ampak del mene, ki je večen, pa definitivno ljubi del tebe, ki je večen. Dva dela večnosti, ki se prepoznata in zaplešeta najlepši ples, kar je takrat na voljo. V tem primeru pa res ni nič čudnega, če dovolim temu, kar prihaja skozi mene, da ti reče ja, ljubim te, čudovita hči stvarstva ♥
Še pesem zate, da srce ostane mehko in toplo.
