Ko se pogovarjam z ženskami, znova in znova ugotavljam, sama pri sebi, kako zelo smo izstopile iz tega, kar je naše po naravi. Prisotnost, mehkoba, čarobno in lahkotno uresničevanje ter negovanje, to in še veliko več je ženska.
Kako zelo moški je bil svet, v katerem smo rastle gor me in generacije žensk pred nami, da smo vse, kar smo v svojem bistvu, tako pustile ob strani. Ker s tistim nismo mogle preživeti. Kako zelo kontra našemu bistvu je bilo, ko smo začele iskati zase stvari, ki so tako skregane z našo naravo.
In koliko nežnosti in razumevanja potrebujemo sedaj, ko se vračamo nazaj k sebi, k temu, kar je naše od nekdaj, kar je vedno čakalo na našo vrnitev.
Nežnosti in ljubezni do vsega, kar puščamo oditi in se bori za obstanek. Nežnost do sebe, ko se spuščamo v svoje globine, kjer so doma zapostavljeni deli nas, ki sem jim je od osamljenosti zmešalo in ob prvi priložnosti na nas zbruhajo vse, kar se je v njih nabralo. Koliko nežnosti… In predanosti je potrebno…
Vsak ima v svoji duši zapis ljubezni matere do otroka, vsak je bil velikokrat ženska, mati.
S to materinsko ljubeznijo se mora naša notranja mati obrniti k zapuščenim delom sebe. S popolno ljubeznijo in predanostjo. Šele potem se bo ranjeni otrok – del nas, predal temu, ki ga objema. Po tem, ko bo zbruhal ven vso svojo bolečino in nas bo spet objel s svojimi nežnimi ročicami. Naša notranja mati, ga bo z vso svojo ljubeznijo prižela k sebi in rekla “nikamor ne grem brez tebe, ti si del mene, hočem te ob sebi.” In tista senca, ki je metala v nas vse, kar je lahko, bo zasijala kot najsvetlejša zvezda na nebu, okopana v ljubezni, po kateri je hrepenela. Pa ja vsi vemo kako je to! Pa ja vsak od nas čuti, kako pomembno je sprejemanje brez pogojevanja. Kako si vsak zasluži tako ljubezen.
Vsi želimo to za vse otroke sveta. Ja kako za vraga ne privoščimo tega sami sebi?? In vsem drugim…
Bodimo ljubezen, najprej do sebe.
Ljubezen ne pogojuje, ljubezen ne diskriminira.
Objemimo svoje komplekse, svoje bolečine, vse kar nismo in nikoli ne bomo, vse kar obžalujemo. Objemimo sebe v trenutkih, ki so bili odločilni skozi naše življenje. Objemimo sebe, ko smo rabile objem, pa ga nismo dobile. Objemimo sebe, ko smo naredile neumnost, povejmo si, da je ok, da smo ljubljene ne glede na vse.
Zavem se, da sem bila vedno ob sebi. Medtem ko je um bluzil v svojih zgodbah in srce trpelo, je bila duša vedno tista, ki me je objemala. Vedno je tukaj zame. Začuti moč tega zavedanja v sebi.
Zdaj je čas, da iz svojih globin potegnemo svoje bistvo, ki je tam zaspalo, utopljeno od vse navlake, ki smo jo prevzele nase, ne vedoč, da nam tega ni treba. Tudi če se nam zdi, da je tista najčistejša luč, ki jo čutimo v sebi, samo plod naše domišljije, pustimo jo na plano! Zalivajmo njeno moč s svojo pozornostjo, dajmo ji glas, dajmo ji sprejetost, ne utapljajmo je več zaradi pravil družbe, družine, vzgoje, sveta. Delimo jo z drugimi. Zaupajmo, da je to, kar nam govori, prava zgodba za nas. Ne rabi biti prav za nobenega drugega, da je prav za nas. Milijone milijard, v bistvu nešteto je izrazov Božanskost, sprejmimo, da smo mi eden izmed njih, unikaten in neponovljiv, in da je naša dolžnost, da ŽIVIMO ta edinstven izraz. Da ga uresničimo. Da smo mu zvesti. Da ga izrazimo. Tudi če v nasprotju s celim svetom. Ker v resnici nihče na svetu ne more reči kaj je prav za nekoga drugega.
Moja resnica, čudovita kakor je, je konec koncev samo moja.
Podobna je lahko tvoji, a nikoli ne more biti ista. Nikoli nekdo ne more reči To te bo osrečilo, to je prava pot, to je edini način. Ne, to deluje zame, ne vem če bo tudi zate. Lahko samo delim, v kar verjamem jaz. Ti se določi sama. Ampak prosim, ne omejuj se.
Plavaj s svojo domišljijo, naj te odpelje tja, kjer ni omejitev. Mogoče pa tam odkriješ svoj resnični svet.
In ko ga najdeš, mi povej, pridem na obisk 😉
