Mi pokažeš kdo si? Brez tega, kar ti drugi pravijo, da bi morala biti. Brez vsega, kar si sama sebi kdaj rekla, da nisi. Samo ti. Taka kot si. S čarovnijo, ki si jo prinesla s sabo iz mavričnih dimenzij, nevidnih našemu očesu.
Moje srce valovi, ko se v gozdu pretvarjam, da je pod podrtim štorom domovanje škratov. V trenutku, ko s sinom potihem po prstih stopicava proti njemu, je vse mogoče. Fake it till you make it ni tako slab nasvet. Kljub temu, da vem, da tam ni škratov, ker kateri škrat ne bi že na daleč slišal glasnih korakov, za katere ti misliš, da so tihi in jo ucvrl, v tistem trenutku verjamem, da je možno. Ker moram verjeti, da bo verjel tudi moj otrok. Ker hočem, da verjame, da je možno vse, kar sam želi. In ko čutim, da verjame, moje srce poje pesem o neskončnih možnostih, ki obstajajo, ko se prepustimo čarovniji v sebi.
Srce mi poje tudi, ko fotografiram žensko. To je prav posebna čarovnija. Za katero dolgo sploh nisem vedela, da je tako posebna. Mislila sem, da zna vsak fotograf z znanjem fotografije vzbuditi v stranki take občutke, tako sprejemanje sebe. Pa ni res. Ker so mi stranke same povedale. Da so se prvič lahko pred nekom res sprostile. Ker so se čutile videne, varne in sprejete. Ker so čutile, da mi lahko zaupajo svojo ranljivost. Nekaj tako veliko vrednega, kar pride od mene tako samo po sebi umevno, da mislim, da imajo to vsi.
Moj dar je, da vidim s srcem tisto, kar je očem nevidno in da znam to ujeti. To mi je enkrat rekla Petra Greiner in ko je to rekla, sem začutila, da mi je končno nekdo dal besede za tisto, kar sem čutila v sebi. In ni mi bed tega reči na glas, ker so ti občutki del mene in je ok, da je tako. Tudi ob tem mi tiho zapoje srce: “ni se mi treba skrivati”.
Ko obdelujem fotografije, ko na svojem monitorju gledam v oči ženske in v njih vidim vesolje, moje srce vriska do neba. Včasih še pred spanjem, ko ležim v postelji, kar vibriram od ekstatičnega občutka izpolnjenosti. Kdo bi lahko zaspal, ko pa je odkril celo vesolje v očeh ženske 🙂
Malo sem podaljšala prvotno misel, ampak ja, moje srce igra ob veliko izkušnjah. Ko sem prisotna v trenutku, je vse lahko čudež. Tudi ta trenutek zdaj, ko to pišem, sem jaz jaz. In zavedanje tega je osvobajajoče.
Zato mi povej, draga, kdaj si ti resnično ti? In kako ti lahko pomagam, da bi se tako počutila čimvečkrat, čimdlje? Res si želim služiti najlepšemu, kar je v tebi. To je tudi najlepše, kar je v meni. Tam sva eno. Tam smo vsi Eno.
Tukaj si varna. Lahko pokažeš tisto, kar se ti zdi, da “normalnemu” svetu ne moreš. Obljubim <3 Sprejmem lahko čisto vse, z ljubeznijo. Če čutiš vsaj majhen vzgib, daj glas tistemu, kar bi se rado izrazilo. Če pa še nisi pripravljena, pa samo poslušaj pesem, z vso nežnostjo do procesa, ki še zori. Sama vedno bolj zavestno sledim svojim vzgibom, vedno bolj jim zaupam in rezultat je, da kljub temu, da sem pod njimi gola, uživam na soncu, ki mu je izpostavljena moja duša vsakič, ko slečem še nekaj, kar me drži nazaj. Osvobajanje vsega, kar ti ne pusti, da zasiješ, je edini način, da boš sijala. Ja, vem, enostavno, tako kot vse modrosti sveta. In ta je čisto moja 😉
