Vsak ima vedno dostop do svoje resnice. In resnica vsakega je unikatna tako kot on.
Le z iskrenim izpraševanjem sebe lahko pridemo tja, kjer je doma. Globoko notri.
Ko odpadejo misli in se začuti resnica, te obda mir, ne glede na to, kakšna je. Ni več boja. Ni več nasprotij, obstaja le to, kar je. In sprejemanje tega, kar je.
Zgodba, ki smo si jo govorili, da bi se izognili soočenju z nečim, čemur smo se skušali izogniti, izgine. Soočenje ni tako strašljivo, kot smo nekje dolgo nazaj začeli verjeti, da bo. Nič manj nas ni. Svet še stoji. In mi smo malo bolj svobodni. Odpadel je namreč neprestani boj med zgodbo, ki smo si jo govorili in resnico. Zgodbo lahko spremenimo, resnice ne, ta se le vedno bolj prečiščuje. Zato je veliko bolj smiselno zgodbo opustiti in se pač prepustiti resnici, kakršnakoli že je. Naša je. Naša.
Kako osvobajajoče je, ko se prepustim tišini v sebi, ko vse v meni utihne in samo diha. Ni konfliktov med umom in srcem, ni načrtov za jutri, ni predelovanja dneva, ni ničesar, samo dihanje vesolja v meni. Takrat moja resnica govori v jeziku, ki nima besed, ki prežema vse kar sem, ne da bi se ena misel porajala v glavi. Svoboda, mir, ljubezen, bog, jaz, neskončnost, sprejemanje, vseobsežnost. To je moja resnica. Kadar utihnem.
Naj kar takoj povem, da mi ne uspe vedno, obstajajo trenutki, ko je utihniti navznoter večji izziv, kot se kasneje rada spomnim. Ampak že to, da vem, da je vse del cikla, da zato, ker sem zdaj dol, bom jutri gor, je tudi to ok. Včasij je edino, kar lahko naredim samo prepuščanje in zaupanje vsemu, kar je moja resnica, da me vodi tja, kjer je zame najboljše. Vedno se potem izkaže, da je res tako 😉
