Videti s srcem

dom v gozdu

Ko sem sama v gozdu, sedim na tleh in nastavljam obraz soncu, medtem ko okoli mene vse žgoli in diha, sem doma.

Tam bi lahko ostala tisoč let.

Tam ni mene, dreves, gozda, ptic.

Tam je Eno, v neskončnem vdihu.

Ko sem tako povezana, resnično vidim, skozi notranje oko srca. Čutim, vidim, diham neskončnost, ki ji ne poznam imena. Ki ji nočem poznati imena. Ki jo lahko čutim ravno zato, ker nima imena.

To je moje doživljanje, čisto moj ljubezenski zmenek s stvarstvom.

Darilo meni. Darilo te ljube zavesti, ki me pozna. Ki je skozi moja življenja plesala z mojo dušo.

Počutim se kot izgubljeni sin, ki se je vrnil domov. Le da je ta dom od nekdaj v meni. Doma sem. Mama, oče, Bog. Doma sem.

Ta trenutek živi naprej v meni, tudi po tem, ko sem že zdavnaj doma, za računalnikom, s svojimi tuzemeljskimi zadevami. Vdih, izdih, kot večni ples ljubezni med zavestjo in telesom. Včasih bolj zavesten, drugič manj, vedno na voljo, da ga podoživim.

Včeraj v gozdu sem čutila zavest skoraj fizično vse okoli sebe. Prežema mene, vse. Ona je edina, ki me res pozna. Kakšno spoznanje je bilo to…

post-divider

Ljudje si celo življenje želimo nekoga, ki nas bo razumel, nas poznal. In ne vidimo, da to že obstaja. Zavest nas pozna. O nas ve veliko več, kot mi sami. Pozna nas od prvega vdiha naše duše. Pozna nas skozi vsa naša življenja. V vse najbolj skrite občutke. Hrepenenja. Rane. Pozna nas. V nulo.

Diha skozi nas. Skozi Zemljo. Skozi metulja, ki leta okoli mene. Skozi muho, ki se mi vsede na roko. Skozi sonce, ki mi žge na zimo navajena lica. Skozi šum vetra v listih dreves nad mano. Vse živi, skupaj z mano. V njej. Ona je edina, ki te res pozna, ki ve kaj rabiš, da se osvobodiš vsega, kar nisi ti in zaživiš v svojem polnem sijaju. Tudi če zato porabiš nešteto življenj, vedno te ljubi enako, smer je samo ena in vsak trenutek je nova izkušnja.

post-divider

Ali lahko počivam v tem, da sem vodena, skozi moja čustva, želje, inspiracije, sanje? Tudi če ne vem, kje je cilj, kdaj ga bom dosegla? Ali se lahko sprostim v zaupanju, da zavest bolje od mene ve, kam mi je namenjeno priti in samo uživam na tej poti? Delujem skladno s to ljubeznijo, ki mi je izkazana, kadar ji ne postavljam omejitev uma in “realnega” sveta? Tako da ji pustim, da sije skozi mene, moje življenje, na vse, kar bi ona rada obsijala? Tako da ji sledim, temu najčistejšemu delu mene, kamorkoli me pelje, tudi če se razumu zdi čisto noro?

Ali lahko preprosto uživam in delujem v tem, brez prepuščanja oviram, misli na denarno korist, brez gonje za uspehom, brez sledenja vsem tistim, ki nas tako glasno prepričujejo, da je njihova pot prava in ki te tako hitro potegnejo k sebi, kjer je “varno”? Ali lahko v zavedanju da je to Moja izbrana pot najdem to varnost, po kateri tako hrepenim? Ali lahko samo uživam v zaupanju, da moja duša ve, da zavest ve kam me kliče, kam hoče, da ji sledim. In pač sledim. Tudi če to pelje po poti brez smerokazov, kjer je notranji občutek edino vodilo? Ali sem pripravljena tvegati poraz, da se izgubim, da zgrešim pot, ker še ne znam čisto jasno slišati smeri? Ali sem pripravljena tvegati svoje življenje za svoje sanje? 

izstopi iz svoje kletke

Ali si ti pripravljena sprejeti odgovornost za svoje življenje, za uresničenje svojih sanj? Si pripravljena pustiti duši, da te vodi? Pri sebi vidim, kako velika odgovornost je to… Ni lahka naloga. Res ne. Sploh ko so sanje velike in imaš okoli sebe ljudi, za katere si odgovoren, družino. Veliko je čiščenja. Veliko je nesigurnosti. Veliko je ranljivosti. Res veliko. Veliko je nežnosti. Do sebe, sprejemanja. V vseh teh občutkih. Veliko je tudi popravljanja smeri, odkrivanja novih horizontov. In navideznega mirovanja. Ko se v tebi gradijo in podirajo svetovi. Ampak, še več je nepredstavljivih radosti. Globoke ljubezni, miru. Zaupanja, da je to edina prava pot. Ker je. Vredna je vsega. Vsega.

Tvoja duša je vredna, da jo povabiš v svoje življenje, da ji daš glas in sprejmeš povabilo na ples. Telo je minljivo, pred tem zdaj jih je imela že veliko, verjetno jih bo še imela. Ti nisi tvoje telo. Ti nisi tvoj um. Ti si tista iskrica v srcu, ki ti poje o radosti, ljubezni, sreči. To si ti. In temu dati mikrofon pač ni težka odločitev, a ne 🙂

Kaj praviš?

Share:

Facebook
Pinterest
LinkedIn

Povežimo se

Novo iz Fotografiranja

Bodite na tekočem

Naročite se na novičke

Aktualno dogajanje, informacije in inspiracije. Brez spama in nadlegovanja.

Kategorije

Preberi

Najbolj brani zapisi

Živeti sebe, fotografija ženske

Živeti sebe

You do not have to be good. You do not have to walk on your knees for a hundred miles through the desert, repenting. All

You cannot copy content of this page