Ne vem kje se je ljudi prijela ideja, da je njihov um, sovražnik, ki se mu je treba upreti, ga strenirati, ali mu povedati, da ne bo upoštevan in mu dobesedno ukazati naj bo tiho.
Pa saj vem, da sem včasih še sama brala nekaj o tem, kako si podrediti um. Kot bi bil nekaj zunaj nas, kar je treba osvojiti. Tako, po moško.
Ko sem se zadnjič pogovarjala s stranko o tej temi, me je skoraj zabolelo ob spoznanju kako nasilne smo same do sebe s takim odnosom do pomembnega dela nas. Nima veze kake štale nam dela, naš čudoviti um, ki tako zavzeto skrbi za našo dobrobit, ki se tako trudi preprečiti vse morebitne nevarnosti, si zasluži samo ljubezen in ljubeče pogovarjanje. Ko mu nežno rečem “hvala, sedaj bom jaz prevzela krmilo”, v mojem srcu poženejo čudovite vijolične, lila, roza cvetlice, nežno in mehko. Stopim se v sebi.
Um, ta prizadevni del, ki je nase prevzel odgovornost za vse vzorce, predsodke, skrbi, travme, vse kar bi nas lahko prizadelo, nam škodovalo. Vso težo stvarstva je prevzel nase. Vse nosi on. Srce, ki je povezano z dušo, se neprestano navdihuje, osvobaja, preobraža, diha, hrani in zna leteti med svetovi. Um tega ne zna narediti brez pomoči. Naše pomoči.
In ta čudoviti um, sicer ne čisto dozorel dušnim letom, si zasluži vso mojo ljubezen.
Moj pogovor z njim je nežen, cenim ga. Kaj vse sva dala skupaj čez. Nihče drug ne ve, kaj vse je sprejel nase. Nihče drug <3 Nihče ne ve kaj vse je dal skozi, včasih v prvi bojni vrsti, da bi srce ostalo celo. A si lahko predstavljate kakšna ljubezen je to? Nima veze ali je bil poklican k temu ali ne, to je naredil.
Narejeni smo iz ljubezni. Duša, srce, um, telo, to so osnovni delci tega, kdo smo. Brez enega ne bi bilo nas v taki obliki.
Dajmo končno ta naš čudoviti um postavit tja, kamor spada. Ne silimo ga, da dela stvari, za katere ni bil narejen, omogočimo mu, da se razcveti tam, kjer je njegov dom. In to naredimo tako, da ga sprejmemo in se nehamo boriti proti temu, kakšen je. Ja, verjetno bo trajalo nekaj časa, da se ta organ na miselnih steroidih, s katerimi ga hranimo, umiri. Da zadiha. Da začne zaupati v to, da je vodstvo sposobno samo voditi tja, kamor hoče iti.
Tako kot vzgoja psov ali otrok (ja, otroci in psi), če ni šefa, bo kaos. In v kaosu ta večni zaščitnik, v nezaupanju, ki mu je tako blizu, potegne vajeti in se po najboljših močeh trudi pripeljati tja, kjer je po njegovem najbolj varno. Ampak ni pa to njegova naravna naloga. Niti ni srečen v tem, to vsi dobro vemo.
Njegova naravna naloga je skrbeti da je telo sito, zdravo in varno. Življenjski klic, postavljanje ciljev, uresničevanje ciljev, osebni razvoj, življenje kot ga želimo so stvari, v katerih se res ne znajde. Pa mu je bila tolikokrat vsiljena ta vloga, pa še veliko njih. Bil je prisiljen prevzeti naloge srca, duše, pa še telesa. Ja valda se mu tolikokrat malo spipa. Komu se ne bi?
Srce je tisto, ki sliši šepet duše, ki se uči zaupati v pesem, slišno samo njemu, ki skozi izkušnje in učenja prepozna svoje poslanstvo, mu sledi in s pomočjo uma in telesa vse to zaživi tu, na Zemlji. To je čudovit ples, če vsak pleše korake, ki so mu naravni.
Srce ve, um se uči, telo pa sledi.
Zato naslednjič, ko se ujameš, da tvoje misli spet plavajo nekje drugje, samo tukaj ni nikogar, globoko vdihni in nežno, ljubeče reci “hvala dragi, sedaj sem tu, bom jaz prevzela” <3 In um bo nežno pobožal srce in mu rekel “čuval sem ti mesto” <3. S tem se začne notranja čarovnija. Naj bo um tisti, ki sledi srcu, ne obratno. Srce vedno ve. Naj bo on šofer te ladje, ki svobodno pluje skozi prostor in čas, dve lastnosti tega vesolja, ki smo ga izbrali za našo izkušnjo. Naj bo ta ples ljubeč, pleši ga cela. Tako kot roke in noge med plesom plešejo povezano, naj v tem vesoljnem plesu vsi tvoji deli, vse tvoje izkušnje plešejo povezano. Ti si ena, edinstvena, točno taka, kot te je stvarstvo želelo, zaupaj mu in bodi ples, ki ga pleše ljubezen, v tebi, skozi tebe.
Jaz sem ljubezen. Jaz sem božanski ples. Jaz sem večno rojevanje in izkušanje ljubezni same sebe v vseh mogočih izrazih. Varna sem, da sledim svojemu srcu, ker srce ve kaj je zame prav. Za svoje potovanje imam vse, kar rabim. Zaupam, da je zame vedno poskrbljeno in da me pot vedno vodi na cilj, ki sem si ga zadala v drugih dimenzijah, cela jaz, neobremenjena s fizičnim svetom. Diham in živim ljubezen iz katere prihajam. Vse je dobro v mojem svetu <3
Objem, iz tam, kjer smo vsi eno.
