Tvoj izraz je samo tvoj, najdi ga, živi ga

Ko se vsedem, da nekaj napišem, ostanem nema. Že mesece. Boli me, počutim se kot da nimam glasu. Toliko se dogaja v moji notranjosti, jaz pa ne morem odpreti ust in spustiti metulja na svobodo. Boli me, ta nemost, čuti se kot bi imela zašita usta. Boli me, da svojega bogastva ne morem deliti z drugimi skozi pisano besedo, tako kot si predstavljam. Tega vesolja v meni ne morem oblikovati v nekaj povezanega, v neko zgodbo, ob tem ko se jih toliko rojeva in umira v meni vsak trenutek.

Še naprej se kuha, kot vesoljna juha, ki še ni pripravljena, da se jo poje. Kot metulj, ki se še ni preobrazil v svojem zapredku in je še v obliki brozge, nikakor podoben (moji) ideji tega, kar naj bi iz nje nastalo. Moja usta so trdno zaprta. Čutim, da sem živela življenja, ko nisem mogla govoriti. Boli me, ta nemost.

 

Preobrazba ni enostavna. Ne vem če se bo sploh še kdaj rodilo kaj smiselnega, kar bi spravila na papir, dala v svet. Vse kar je teklo iz mene pred parimi meseci, je poniknilo. Zdaj je tukaj nekaj drugega. Globoko. Močno. Trese moje temelje v svoji neizprosnosti, zahteva prisotnost z vsem, kar se poraja. Del mene se vztrajno upira temu neznanemu, čeprav ve, da je to edina pot, če hoče kam priti in da nazaj ne more nikoli več. Včasih ne vem kje sploh sem, kdo sploh sem, ali niso vse samo sanje. In potem spoznanje – Ah, seveda so samo sanje.

Ali sploh obstaja na tem svetu kaj drugega, kot sanje…

separator krila

Z vsakim trenutkom izbiramo svojo resnico, z vsakim trenutkom stopamo v novo realnost, ki jo ustvarjamo s svojo vibracijo, poravnavo. Vsak trenutek je edino, kar imam, to s čimer sem poravnana je vse, kar tisti trenutek sem. In ne glede na to, kako močno si želim pisati “pametna” besedila, kot jih občudujem pri drugih in ki živjo v meni, ampak zgleda čisto svoje življenje, moja roka ostane na miru, ko je treba napisati prvi stavek. Ven ne pride nič. V meni je tišina.
Brezbesednost pač ne rodi besed, ampak čutenja. Vse kar vem, čutim. Moja duša mi ne govori v besedah, ampak skozi občutke. Besede uporablja um, ko filtrira sporočila, da jih bo razumel sam in skozi to ustvari svojo zgodbo, ki se ne sliši tako, kot se je prej čutila. Juha se razredči. Ni več dobra. In moja roka pritisne delete in izbriše še tisti stavek, ki sem ga napisala. Itak je bil slišati tuje, kot da ni moj. In ostanem tiho, sama s sabo in svojim vesoljem, ki žubori in kipi, ampak brez besed.

 

Lahko si želim pisati, ampak če v meni ni besed, se lahko samo predam temu in grem naprej od tam. Vse pametne stvari, ki so v meni, bodo morale počakati. Pišem lahko samo o svoji predaji. Samo sama sebi. Edino tukaj mi zgleda ne zmanjka besed, danes začudena ugotavljam. In čutim kako se končno poravnavam s sprejemanjem tega, da tak pač je moj izraz. Ko nimam besed, govori skozi mene tisto, ki ne rabi besed ali na način, ki ne rabi besed. Začutim mir.

 

Tako ugotovim, da imam besede, ampak tako kot vedno le v predaji, le v tem, ko se neham oklepati tega, kar se še ni rodilo, kar še ni pripravljeno. Mogoče pa ne bom napisala knjige, ki sem jo že začela pisati, ko so zgodbe tekle skozi mene kot slap spomladi po dežju. Mogoče pa ta knjiga ne bo v obliki, ki sem jo čutila takrat, mogoče bo pa dnevnik mojih predaj… Naj se rodi kar se ima roditi, naj imam moč in modrost, da pustim procesu, da se odvije tako, kot mu je namenil moj višji jaz. To, kdor sem v svoji globini, moj sveti in večni jaz, točno ve kam grem in smer je vedno poravnava z božanskim v meni. Vsak upor resnici je nesmiseln. Če ne bom čutila besed, pač ne bom pisala. Moja stiska s pisanjem je rešena tako, ena dva tri.

separator krila

Zato, Ljubezen, daj mi modrost, predanost, moč, da sledim sebi ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene ali v meni. Moje sanje so namenjene tebi, božanska Ljubezen, tvoji uresničitvi, rodila sem se, da te živim. Naj nikoli ne dvomim, da je moja pot posvečena, da me ti, ljubljena, držiš za roko in me vodiš k sebi, tudi ko se opotekam in te čutim kot oddaljen piš vetra, ki me kliče v neznanem jeziku. V sebi sem vedno tvoja in v sebi vedno poznam pravo smer.

 

Oči se mi zarosijo od te predanosti, ki jo čutim, kot bi ne bila ljubezen vedno tukaj, kot bi včasih res bila samo sanje. Ta svet, v katerem smo, kako varljiv je… nekaj, kar je tako neizpodbitno del mene, se včasih zdi tako daleč. Kakšne sanje sanjam… Poravnava s tem, kdor sem v svojem bistvu, se na trenutke zdi tako daleč. Pa vem, da je tukaj, samo vdih stran. Pot do nje vodi skozi predajo.
Predajam se. Temu kar sem, tukaj in zdaj, vsemu kar prihaja z mano v to življenje, vsem svetovom ki so bili, ki so in ki bodo del moje resničnosti, vsem dimenzijam sebe, od najnižjih do najvišjih, vsem mojim realnostim, ki ta trenutek živijo v meni, težko je hendlati vse to z razumom, zato ne bom. Predajam se. Vodi me, Ljubezen, vodi vse kar sem, v čudovito, enkratno poravnavo s Tabo. Edino ti si tista, ki ji hočem slediti, tudi če ne vem vedno kako ali še ne zmorem. Za to sem pripravljena opustiti vse, kar nisem in se skozi svoj edinstveni izraz poravnati s tabo, ki te tako ljubim.

separator krila

Ko končujem to besedilo, ko sem našla svojo današnjo molitev, ko začutim, da sem v svoji iskrenosti zvesta sebi, kar mi je tako pomembno, zagledam širšo sliko. Kako lepo se mi v tem življenju poravnava vse kar je moja duša doživela do zdaj… Kako močno že sveti ravno zato, ker se je naučila izražati na zanjo bolj resnične, subtilne načine. Ker zna govoriti drugemu direktno preko energije, brez filtra besed. Koliko je to vredno v mojem življenju, pri mojem delu.

 

To, da sem vedno iskrena v tem, kar sem, je moja poravnava. To kar čutim in o čemer govorim, je lahko za nekoga nekaj najbolj norega. Za koga sigurno je, kdo si bo sigurno mislil, da nisem najbolj realna ali kaj drugega, saj je vseeno kaj. Zame je to resničnost in to je vse, kar je važno. K sreči vem zagotovo, da nisem edina in vi, ki to berete, ste moja spodbuda, da to delim, ampak delila bi tudi brez tega.
Kočno imam svoj glas, tudi če govori v tujem jeziku, ga ne dam za nič na svetu.

 

Pokažite svetu kdo ste. Povejte mu v kaj verjamete. Povejte sebi. Odprite pipco, naj steče ven kar pač hoče steči. Saj vidite kaj je tukaj priteklo iz mene, praktično zapis za v dnevnik. Ampak ej, v svetu, v katerem živimo, zapisi v dnevnik niso več privat, te stvari so tiste, preko katerih se povezujemo z drugimi. V taki radikalni osvoboditvi in sprejemanju tega, kar je v tebi se naše lučke prižigajo in svetijo za cel svet. Tako se najdemo tisti, ki vibriramo enako. In ni nas malo, niti slučajno. V bistvu je cel moj Facebook poln večinoma meni podobnih ljudi. Zame je to postal normalen svet. Slej ko prej se bo vsem, ki jim je to še tako tuje, odprl um in osvobodilo srce, slej ko prej bo vsem spregovorila ljubezen v njih in jih poklicala v svobodo. To kdor si, vse, kar si, si zasluži, da svobodno pleše pod toplim soncem sprejemanja. Samo tako boš zares lahko začel živeti to, kar si prišel živeti, kot cel človek. In takrat bo svet zares bogatejši <3

 

To pa je tudi tisto, kar vsi zares hočemo – obogatiti ta prelepi svet, a ne 🙂

Share:

Facebook
Pinterest
LinkedIn

Povežimo se

Novo iz Fotografiranja

Bodite na tekočem

Naročite se na novičke

Aktualno dogajanje, informacije in inspiracije. Brez spama in nadlegovanja.

Kategorije

Preberi

Najbolj brani zapisi

Živeti sebe, fotografija ženske

Živeti sebe

You do not have to be good. You do not have to walk on your knees for a hundred miles through the desert, repenting. All

You cannot copy content of this page