Včeraj sem imela čaroben pogovor s prijateljico Ano, nosilko neverjetnih sposobnosti, med drugim prenašalko sporočil delov nas, do katerih sami večinoma nimamo dostopa.
Popeljala me je v občutenje mojega bistva, dela mene, ki je večen, ki prihaja od Vira, ki ga sama čutim skozi intuicijo, povezovanje s sabo, kadar um utihne in tišina v meni spregovori. Ta del mene, moja duša, je vedno bolj prisotna v mojem fizičnem življenju, pa vendar včasih ne čutim povezave, tiste globoke, kjer sva obe eno, neločljiv del celote. No, Ana me je popeljala točno v to.
Bilo je čarobno, neskončno sem ji hvaležna za izkušnjo. V tem času, ko nas vplivajo galaktične, sončne, planetarne, energijske spremembe, ob vsem kar se dogaja v naših življenjih tukaj in zdaj, sem tudi jaz v valovanju iz plusa v minus, povezana, nepovezana, gor, dol. S čimer ni nič narobe, cikli so, še posebej v ženski, del procesa. Spoštujem jih. Ampak včeraj, na večer polne lune, je bil stik s sabo čudovita izkušnja. Um je utihnil, srce in duša pa sta se povezala, čisto in močno, tukaj na zemlji.
Zakaj to pišem?
Ker sem se ob razmišljanju o tem zavedla, kako pomembno je, da vsi priznamo svoje darove. Ana ima čudovit dar. Za “normalen” svet nerazumljiv dar. Veliko ljudi ga ne bi sprejelo. Veliko ljudi bi reklo kaj grdega. Prizadeli bi jo. Zavrnili. Ampak ona se je odločila, da ga bo delila s svetom. Ker mora. Ne glede na vse. Ker je, hvala bogu, okoli nje dovolj ljudi, ko so pa v resnici normalni, ne samo po neki zastareli definiciji.
Ampak včasih pa kar odlašamo. Iz strahu. Pred tem kaj bodo rekli. Kaj bodo mislili tisti, ki ne bodo nič rekli. Koga bomo izgubili. V očeh koga bomo izgubili pamet. ugled. položaj. Kdo vse nas bo zavrnil. Mogoče naši najdražji. To niso enostavni strahovi.
Strah pred razgaljenjem je eden najmočnejših. Celo v nočnih morah se pojavlja. Kolikokrat sem sanjala, da sem gola pred ljudmi. Da sem na stranišču pa ni vrat, ljudje pa hodijo mimo. Uh…
Kaj pa če sama ugotovim, da sem si vse skupaj samo domišljala? Kako lepo je imeti sanje, jih sanjati. Konec je vedno srečen. Tudi ta vidik je pomemben. Ker ko jih začneš enkrat uresničevati, se soočiš ne samo z drugimi, ampak sam s sabo. Vsak tvoja prepričanja, vzorci, vse je na udaru. In ena se bodo upirala bolj kot druga. Kako močno si se spripravljena spustiti? Se še kje držiš za varnostno vrv? Tista ti ne bo pustila slediti sanjam, ampak te bo hotela varno pripeljati tja, od koder si skočila. Tak je njen namen.
Biti gol, ranljiv, na udaru brez obrambe je lahko zelo strašljivo. Ampak kljub otipljivosti je to na koncu le strah. Od znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Zapiramo se vanj, mu pustimo, da nas stiska, tlači, nam postavlja meje… Za nas je zelo resničen.
Ampak nekaj v nas nam vseeno ne da miru. Nekaj se želi izraziti. Osvoboditi. Nekaj želi poleteti izven teh ozkih meja. In enkrat je to “nekaj” končno večje od strahu. Tako kot pri meni. Ko se nehaš upirati in se spustiš v to veliko neznano, ni poti nazaj. Ker ugotoviš, da je nekaj odpadlo s tebe. Nekaj neznansko težkega. Okovi so se odpeli in zaropotali po tleh. Kako lahkotno je leteti na krilih tega, kar te je klicalo. Kako težko se je bilo temu upirati.
Kaj boš ti spustila, mogoče danes? Čemu se upiraš? Kaj te kliče, globoko v srcu? Ti šepeta pesmi o svobodi?
Kaj boš negovala v sebi, kot majhno dete, ranljivo in krhko, da bo zrastlo v čudovito bitje, ki bo ob svojem času pripravljeno narediti prvi korak?
Karkoli izbereš, zdaj, čez eno leto, ali karkoli vmes, bo ok. Sledi svojemu srcu, naj ti pove kdaj je pravi čas, da del tebe poleti. Jaz sem tukaj, da ti povem, da svet čaka na trenutek, ko boš rekla “Ob tem letim. Ob tem se počutim svobodna. S tem lepšam svet. Svoj svet. Cel svet.”
In jaz bom v prvi vrsti ploskala, bravo, bravo. Točno pravi trenutek <3 V bistvu ploskam že zdaj, ker čas, ta čudovita iluzija, tukaj nima mesta. Vse kar si, si zasluži ljubezen, vedno.
