Ja, ti. Ki si bila pripeljana na moj blog. Iskalka. Ti, celota vsega, kar se ti je kdaj zgodilo.
Ti, ki si kot čebula sestavljena iz vseh misli, občutkov, dogodkov, ki si jih kdajkoli doživela. In ne samo to, ki si že v to življenje prišla s pripetimi zapisi.
Energije, ki jih nisi mogla spustiti med življenji, ker so se ob koncu prejšnjih premočno prijele, nekatere nosiš s sabo še iz drugih planetov, dimenzij…
Tvoje rane, ki jim ne poznaš vzroka. Vzorci, katerim ne veš izvira. Občutek, da je del tebe nekje ujet, pa ne veš kje in kako ga rešiti…
Koliko nas je zares tukaj, zdaj? Koliko cele tebe, mene, je v tem trenutku tu? Kako bi to vedela, če ne veš kdo sploh cela ti si. Vprašanje stoletja – Kdo sem? Odgovor se nakazuje skozi trenutke jasnosti, ki jih loviš kot bi bili edina valuta, kaj vredna. Čutiš, da si vedno bliže sebi, pa prideš do novega trenutka, v katerem se bistvo spet odmakne naprej, ti pa znova v dir za njim, moledujoč počakaj, počakaj me. Počutiš se, kot bi ti glavna nagrada spolzela med prsti. In v enem trenutku se vprašaš, če si nisi vsega tega domišljala. Kaj vse ti je tihi glas šepetal v nekem jeziku, ki se ne govori, ampak čuti, ki mu lahko samo na grobo določiš prevod v besede, ki jih razume tvoj um. Kaj je bilo vse to? Ali sem si vse domišljala? In če ne, kam je zdaj spolzelo? Kake igrice so to? Zakaj ni bolj enostavno? Česa ne razumem?
In potem spet pride odgovor. Nič ni narobe. Ničesar nisi spregledala. Vse je tako, kot mora biti. To je tvoja pot. Najboljša pot. Le na njej lahko dosežeš tisto, kar želiš.
Le ti lahko narediš premik, ki ga hočeš. Tudi če se ti zdaj zdi, da korakaš na mestu, da izgubljaš čas, ni tako. Dihaj. Danes dihaj. Ne sili nekam, kamor danes ne moreš. Nauči se potrpežljivosti.
Ne sili nekam drugam, ker boš delala kroge. Začuti kako te žuli. Dobro začuti. Ne bori se proti temu. Vprašaj se, kako lahko sama izboljšaš svojo izkušnjo tega trenutka, ki te žuli, v katerem se ti zdi, da bi morala narediti toliko “zares” pomembnih stvari. Samo dihaj in bodi tu, kjer si. Tudi to bo minilo. In hitreje bo minilo, če ne boš bežala ven iz tega. Če ne boš iskala rešitev. Če ne boš iskala krivca. Če boš sprejela, da tako pač je. Sprejeti, ne pomeni predati se. Pomeni zavedati se.
To, da si zdaj tukaj, ne pomeni, da ne moreš narediti najboljšega iz tega, kar je. Ne glede na to, v čem se človek znajde, vedno ima možnost izbire, kako bo to videl. Ali se bo pustil zaplesti v ribiško mrežo svojih občutkov, prepričanj, predstav? Lahko pustiš, da te odnese, lahko pa se kot opazovalec vsedeš ob to reko in opazuješ kako drvi mimo, ter pustiš, da odnese s sabo vse, kar ti ne služi več. Včasih je to težje, včasih lažje.
Danes je zame težje. Reka v meni poplavlja vse kar ji pride na pot, skoraj jo čutim v žilah. Vse, kar lahko naredim je, da zaupam vanjo, da bo s sabo odnesla vse, kar mora. Naj odnese vse, kar je v meni zastalega. Vse, česar sama nisem mogla pognati. Naj napoji bregove, da bodo jutri tam rastle rože. Naj mi pokaže vso svojo silno moč. Vso energijo, ki ji ne poznam izvora, imena, namena. Vse to je del mene. Ves ta nemir. Nesigurnost. Divje rjovenje razjarjenega leva. Wraaaaw, se razlega skozi moje celice. Sedim ob tej reki, ki besni v meni in mi divje boža podplate. “Sedaj vidim tvojo veličino. Sedaj sem pripravljena na tvoje darilo,” ji rečem v srcu. In za trenutek se umiri in me ljubeče poboža – “Hvala, da mi pustiš biti taka, kot sem. Hvala, da to pustiš sebi.”
Čutim, kako se spreminja. Izlila se je, tako kot moje besede.
