Nekaj me boža. Nekje znotraj.
Mogoče je sonce, ki končno sije skozi okno. Moj gozd, ki me čaka tam zunaj, pa vendar tudi znotraj, vedno del mene.
Mogoče je pričakovanje vsega, kar prihaja, sedaj, ko sledim svoji duši.
Dovolila sem si – slediti ji. Tako kot najbolje znam. Dovolila sem se ji prepustiti, tako kot zmorem. Dovolim si, po svojih najboljših močeh, brez pričakovanj in strahu, slediti svojim najčistejšim vzgibom. Dovolj dolgo sem poslušala glasove v meni govoriti, da sem preveč, premalo, še ne tam, da moram najprej to in ono, da ne vem kaj je res… Ampak sedaj so vsi tiho. Njihovo pesem že poznam, poslušala sem jo do konca, do črne luknje na dnu srca, kjer živi popolna tema. Tam bivajo, moji ljubi senčni deli, kot pikica jina v jangu, ali obratno. Ne bom jim več sledila, čeprav ne dvomim, da me bodo vsake toliko povabili medse. Ampak sedaj jih sprejemam drugače. In oni mene.
Klic duše je namreč močnejši. In moj odgovor je, po neštetih vdihih upiranja, preprosta predaja.
Kar naenkrat sem tono lažja. Kar naenkrat se spet zbujam srečna. V pričakovanju. “Kaj mi boš pokazala danes, draga duša?”, je moje vprašanje. In ona pleše. Sanja. Deluje. Skozi mene. In jaz samo sem, tukaj zanjo. V mojem srcu pa se poje angelska pesem, svobodna, leteča, prepojena z ljubeznijo do tega čudovitega življenja, ki nam to nudi. Ki nam daje vedno nove možnosti za življenje skladno s sabo. In moji senčni deli, ki so dobili svetlobo moje pozornosti, plešejo z mano. Tudi oni so samo čakali, kdaj bodo svobodni. Kdaj bodo oni lahko lice nastavili soncu. Tako zelo so si to želeli, da so močno cukali za rokave in kot otroci trmarili in nagajali. Kadar je otrok najbolj naporen, rabi največ ljubezni. Tako je z deli nas, ki nas vlečejo v preteklost, strahove, odlašanje, žrtev, you name it.
To globoko sprejemanje sebe, svojih želja, potreb, me osvobaja. Tako svoboden je moj dih. Vdih, izdih, počasi, z užitkom, ker sem to jaz.
Vdih poboža ob pričakovanju vsega, kar se ti razodeva, ko slediš sebi. Globoko napolniš pljuča in si od užitka želiš, da bi ta vdih kar trajal in trajal.
Z izdihom se spustiš v tukaj in zdaj, užiješ vse to, kar je v tebi, čisto vse, kar si, je v redu. Zdaj sem tu. Živim sebe. Zaupam vase, v svoje vodstvo, ki se mi razodeva skozi občutke. Učim se jih poslušati, slediti jim. Vedno boljša sem v tem. In glas je vedno jasnejši. Vodi me. Vedno lažje mu je slediti, ker je občutek tako noro dober. Hočem še več tega občutka milosti, ljubezni, zaupanja v svoje notranje vodstvo, vase. Te povezave s srcem, dušo. Vedno bolj se zavedam, da je to zame najpomembnejše, biti povezana, biti čist kanal za delovanje moje duše, živeti skladno s svojim najvišjim namenom, ki se mi razodeva sproti.
Kot bi med seboj duša in srce vrtela obroč energije, duša na vdih pošlje sebe v srce, srce na izdih pošlje sebe duši. Čarobni ples, vam povem. Srce in duša, združena v ljubezni.
