Kako noro kul je, ko čutiš, da si malo skrenil s poti in ne veš kaj točno te žulji, potem se ti pa kar naenkrat posveti in se poravnaš nazaj, na tisto pot, ki je zate Svoboda. Čisto subjektivno, zelo intimno, samo tvoje. Včeraj sem se že odpravila spat, tako ležim v postelji, ko mi kapne.
Zadnja dva meseca sem res veliko delala. Vsemu, kar je prišlo, sem rekla ja. Nore priložnosti za naslednje leto, uresničenja mojih želja po potovanjih in delu v tujini, stranke, ki jih obožujem in fotografije, kot jih še nisem delala. Noro je bilo. Vsak dan sem ugotavljala, da sem sposobna še več, da se lahko odprem še bolj. Ampak hkrati je bilo tako zelo naporno. Sledenje mojemu ciklu? Ni bilo časa za to. Kakšen NE? Bog ne daj, da kaj zamudim, ko pa se toliko dogaja, ko toliko novega prihaja k meni. Podrla sem svoj rekord v številu seans in zaslužku. In zbolela. Ko sem zaključila z delom in šla na delavnico, zaradi katere sem sploh rekla, da bom fejst delala in potem izklopila sredi decembra, sem bila tako na koncu, da bi najprej rabila en teden spanca. In ko sem enkrat res izklopila, se nisem mogla več priklopit nazaj. Še zdaj sem tu. In noro lepo mi je. Spet imam čas iti v gozd. Slediti nevidnim potem, lezti gor in dol po hribu, po dežju, ko sem edina daleč naokrog in tako svobodna, da se ne da opisat. To sem jaz. Imam čas za knjigo, ki v meni prižiga novo strast do življenja, skozi katero odkrivam vesolje v sebi. Imam čas, da napišem pesem, ki ne vem, če jo bom kdaj delila. In da najdem drugo, ki sem jo napisala in je še nisem delila. Sama sebe presenetim, kake stvari prihajajo iz mene, skozi mene. To sem jaz. Svobodna…
Zato je moja namera za 2018 slediti sebi IN stopati izven svojih meja skozi delovanje. Slediti mehkobi IN biti aktivna. Ampak najprej mehka do sebe. Vsak mesec si bom okoli začetka menstruacije vzela nekaj dni fraj. Kako razliko naredi ta kratka pavza, ki si jo vzamem zase… Naučila se bom slediti ciklom, svojim in vesoljnim in to bo moj ples skozi leto. Fotografiranja bodo šla še globje, govorila bom o naši božanskosti, enosti, ljubezni. Samo imeti, vedeti ni dovolj, potrebno je dati naprej, delovati, sijati.
Jasno mi je, da je bila ta izkušnja z rekordi totalno darilo. Našla sem svoj moški vidik, tisti, ki deluje na polno, ki zaupa vase, ki ve, da zmore, ker je prišel njegov čas. Kreirala sem s tako lahkoto, da mi še zdaj ni nič jasno. Bilo je magično. Vse bom vzela s sabo naprej. Ampak sedaj se bo v to noter vrnila moja neskončna ženska. Ona, ki je totalno čarobna in ji to, da je luksuzna fotografinja, nič ne pomeni, če ob tem izgublja vez s tistim, kar je zanjo sveto. Narava. Gozd. Čas za tišino, da spregovori in ji pove kam jo želi peljati naprej. Pogovore z božanskim v sebi, izražanje tega in deljenje teh globin z drugimi. Tisto, kar je bilo zdaj nekaj časa utišano. Kako to pride kar samo od sebe, če ne negujem zavestno… Moja čarovnica utihne in se umakne, jaz pa počasi ugašam in postajam vedno bolj običajna. Kako strašljivo je to…
Neskončna ženska v meni ve, kaj vse je še mogoče. In ona kliče po več. Kliče po totalni osvoboditvi ženske esence v vseh nas. Po tem, da jo množično prepoznamo, se spomnimo kdo smo, začnemo živeti iz svojih globin, svobodno in pogumno. Srednji vek je mimo. Ničesar več se nam ni treba bati. Skupaj smo uresničitev sanj po boljšem svetu.
Moj klic je revolucija. (r)Evolucija žensk. Dokler ne bomo vse ženske v sLOVEniji živele iz svoje globine, strastno, pogumno, verjele vase in v svoj edinstven izraz.
Kaj pa vem kako se bo to zgodilo. Ampak jaz bom začela govoriti o vseh stvareh, ki jih vem, nosim s sabo, pa sem jih do zdaj delila s prijateljicami, v živo, izbranim. No, dovolj je tega.
To leto je leto novih začetkov, zame baje leto, ko moram totalno izven svojih meja, izven okvirjev znanega in varnega. Le kaj drugega mi torej ostane, kot da stopim na rob pečine in razprem krila, ki vem, da so tu.
A poletimo skupaj? Vsaka na vetru svojega notranjega sonca, v svojo totalno svobodo? Skozi akcijo, delovanje, ampak v smeri, ki jo pozna le njeno srce?
Naj bo čarobno, 2018
