V nas živi strah, da bomo narobe razumljene, če pokažemo pravo sebe. Lahko gremo še dlje in rečemo, da v nas živi nezavedni spomin na čas, ko so ženske, ki so bile samosvoje, sežigali na grmadah.
Veliko žensk mi reče: ‘Ne maram se fotografirati.’
Včasih je to prva stvar, ki mi jo povejo, včasih jo omenijo sproti med pogovorom kasneje.
Včasih je intenzivno in hromeče, včasih pa samo nekaj, kar je.
Presenetljivo dostikrat izvira iz slabe izkušnje.
Vedno pa je v ozadju kup globoko zakoreninjenih prepričanj o tem, kako naj bi ženska izgledala, da bi bila sprejeta in vredna tega, da je upodobljena za vedno.
In skoraj vse nekje globoko v sebi verjamejo, da one niso takšne.
Da niso dovolj. Da niso fotogenične.
Ker niso tiste ženske iz oglasov, Instagrama ali družinskih albumov, kjer so vsi vedno prav postavljeni in nasmejani.
Ker niso gladke, bleščeče, brezčasne. Ker so, hvala bogu, resnične.
Kot ženska z velikim odporom do fotografiranja imam sama dober uvid v ta občutek in od kod vse se rojeva.
Tole ni povabilo pred objektiv.
Je pa povabilo k razumevanju.
K pogumu, da pogledaš pod površje, začutiš prepoznavo in upam, da malo lažje zadihaš.
Kaj vse vpliva na tvoj odpor do fotografiranja
Odpor do fotografiranja nima veze z egom.
Je tih telesni upor, ki se zgodi, ko blizu sebe zaznaš fotoaparat. Ne znaš točno povedati, zakaj. Ampak tvoje telo ti daje vedeti, da je v stresu.
Čeprav na prvi pogled deluje kot nekaj banalnega: “samo ni mi všeč, kako izpadem”, se pod tem skrivajo plasti programiranja, prilagajanja in izgubljanja stika s seboj.
Patriarhat v drobovju tega kako ženska vidi sama sebe
Ženska je v zgodovini redko gledala iz svoje pozicije. Veliko pogosteje je bila gledana in presojana.
Kamera je za mnoge še danes simbol tega zunanjega pogleda: ne gledaš se ti, gleda te nekdo drug. Nekdo, ki sodi.
Zato moraš biti “pravilna”. Moraš biti lepa, a ne prevzetna. Vidna, a ne preveč. Prisotna, a ne dominantna.
Na kratko: sprejemljiva.
Ta pogled se zasidra v notranjost. Sčasoma postane tvoj lastni.
Ko stopiš pred objektiv, te ne gleda več kamera, gleda te notranji sodnik, ki prežveči tvojo pozo, tvoj izraz, tvoj trebuh.
In v ozadju šepeta: ne bo dovolj dobro. Osmešila se boš. Vsi bodo videli, da si nevredna.
“Pridna punčka” se ne nastavlja
Večina žensk se je že kot deklice naučilo, da je varno, če so tihe, prijazne, skromne.
Da bodo sprejete in cenjene samo, če bodo take.
Udobne za druge. Ne preveč zahtevne. Ubogljive in pridne.
Ko takšna ženska odraste, nosi v sebi notranjega cenzorja.
Glas, ki jo opozarja, naj ne bo preveč. Naj ne bo naporna. Naj se ne razgali.
Pred kamero se tako avtomatsko sproži varnostni mehanizem – nasmeh, ki ni povsem njen.
Drža, ki ni čisto domača.
Nežna, skoraj nevidna maska, ki poskuša biti “pravilna”.
To so subtilne stvari. O njih ne razmišljamo, le nosimo jih s sabo naokoli.
Zgodovinski spomin ženskega telesa
Žensko telo je bilo stoletja pod patriarhalnim nadzorom.
Ne samo v smislu oblačenja ali spolnosti, tudi v smislu izraza, drže, pogleda.
Dovolj je pogledati stare portrete: ženske brez nasmehov, mirne, skromne.
Lepota brez presežka.
Ta skromna, tiha, požrtvovalna ženska je postala vzor generacij.
Ta kolektivni spomin ni izginil!
Danes ne obstaja več kot družbeno pravilo, ampak njegov odmev še vedno šepeta: ne izpostavljaj se, ne izstopaj, bodi taka kot drugi, ne bodi glasna, bodi všečna, bodi mila, ne jezi se, ne bodi povzpetna, nisi dovolj pametna…
V nas živi strah, da bomo narobe razumljene, če pokažemo pravo sebe.
Lahko gremo še dlje in rečemo, da v nas živi nezavedni spomin na čas, ko so ženske, ki so bile samosvoje, sežigali na grmadah.
Kamera aktivira vse to nezavedno.
Vklopi se del možganov povezan s preživetjem.
Povezanost z lastno esenco se umakne, nadomesti jo ideja, kaj bi “morala biti”.
In če tega ne moreš pokazati, raje ne pokažeš ničesar.
Kaj je najhuje?
Da zaradi tlačenja v te omejene podobe v sebi ves čas čutimo razkol.
Vemo, da to nismo me.
Niti nočemo biti.
Ampak ko pride do trenutka izpostavljenosti, je to tisto tako močno zasidrano v nas, da se vrnemo tja.
Ko se na fotografiji ne prepoznaš
Mnoge ženske ob pogledu na svojo fotografijo rečejo: “To nisem zares jaz.” In imajo prav.
Tudi najlepše fotografije – tehnično brezhibne, z mehko svetlobo in popolnim stylingom – nas ne bodo zares ujele, če nas ni res tam.
Če smo zaprte vase, če nismo v stiku s sabo in si ne upamo pokazati se v svoji polnosti, bo tudi slika to nosila.
Naša energija je tista, ki je glavna pri tem, ali se bomo na fotografiji prepoznale, ali ne.
Fotoaparat ni samo stroj, ki beleži videz.
Je čarobna naprava, ki ujame energijo.
Če v trenutku posnetka nismo pristno prisotne, potem nas tudi na sliki ne bo. Če nosimo masko pred fotoaparatom, bo maska vidna tudi na fotografiji.
Zato se toliko žensk ne prepozna niti na “lepih” slikah. Ker to niso one, to je le podoba, brez njih.
Izkušnje, ki ranijo - ko te fotograf ne vidi
Veliko mojih strank nosi v sebi neprijetno izkušnjo s prejšnjih fotografiranj. Najpogosteje s fotografi, ki ne samo, da jih niso znali videti, ampak jih niti niso zanimale kot človek, le kot služba.
Bile so objekt za upodobitev, ki ni sodeloval tako, kot bi sodelovala manekenka, ki zna vse sama in je popolna brez truda.
Slišale so stavke kot: “Sprosti se. Nastavi se. Pokaži se.”
Toda kako naj se ženska sprosti, če čuti, da ni varna, da se sploh pokaže?
Če je prisotnost fotografa nabita z ocenjevanjem?
Če ni empatije, ne posluha, ne nežne prisotnosti in vodstva, ki bi ji pomagalo odpreti se?
Namesto tega se je morala nastaviti v pozo, ki ni bila njena.
Namesto pristnega izraza se je skrila za lažen nasmeh in se samozaščita z odigrano vlogo.
Po takšnem fotografiranju niso dobile le slik, ki jim niso bile všeč. Ostal jim je občutek, da so bile (ponovno) potisnjene v kot.
Da to, kdo so, nikogar zares ne zanima.
To ni banalno razočaranje.
To je mini travma, ki potrdi vsa njihova prejšnja prepričanja:
Da morajo biti nekdo drug, da bi bile vredne sprejetosti.
Da avtentičnost ni varna.
Da je njihovo telo nekaj, kar se “nastavlja”, ne nekaj, kar se sme in je celo zaželjeno, da se izrazi po svoje, tako kot je.
In to je tisto, kar naredi razliko.
Varna prisotnost.
Pogled, ki sprejema in podpira.
Prostor, ki ne sili, ampak dopušča in spodbuja.
Odpor kot odmev rane in povabilo k celjenju
Odpor do fotografiranja se morda zdi nepomembna stvar.
Znamo delati z njim. Trenutek nelagodja, klik, pa je.
Ampak ni.
V resnici je to globok odmev naših ran in hkrati smerokaz do njihovega celjenja.
Biti vidna. Videna. Vredna. Cela. Uglašena. Uspešna.
Hrepenimo po tem.
In hkrati nekje v sebi ne verjamemo, da lahko imamo.
Vzgojene smo bile v prepričanje, da nismo ok take, kot v resnici smo.
Le kako naj se potem zares pokažemo?
Ne gorimo več na grmadah.
A dušni spomini nanje so še vedno živi in nas še vedno spravljajo v paniko.
Vse, kar je bilo v ženski potlačeno skozi stoletja, se zbere v tistem enem trenutku,
ko začutimo fotoaparat nekje blizu sebe. Telo se zategne, stopi v vlogo. Vsakič znova.
Razumevanje kot prvi korak k svobodi
Razumevanje, da tvoj odpor do fotografiranja ni težava, ampak povsem logičen odziv na pritiske, ki jih nosiš in si jih doživela, je vabilo v osvoboditev.
V zmehčanje.
Nič ni narobe s tabo.
Narobe je svet, ki je v nas zasidral vsa ta prepričanja in vzorce, ki nam ne dovolijo biti resnične, pristne, celovite in nas ne praznuje v vsem tem, ampak samo v naši majhnosti.
Ne bom rekla, da se moraš pokazati.
Ne bom rekla, da se sprejmi in imej rada svoj videz.
Rekla bom tole:
Ni ti treba prehitevati sebe.
Ni ti treba biti pripravljena, preden si pripravljena.
Ni ti treba pustiti, da te kdo sili tja, kjer se še ne počutiš varno.
Ampak – morda je pa vseeno čas, da nehaš verjeti, da je s tabo nekaj narobe.
Morda je čas, da začneš verjeti, da tvoja resničnost, tvoja avtentičnost ni težava, ampak moč, ki jo svet rabi.
Morda je čas za drugačno izkušnjo.
Izkušnjo, kjer se ti ni treba nastaviti, ampak naravno in lahkotno začutiš varen prostor, da pokažeš Sebe.
Izkušnjo, kjer je dovoljeno imeti tremo. Ne vedeti. Ne znati.
Kjer si v vsem tem sprejeta, potem pa vodena in podprta v nekaj novega, novo izkušnjo.
V stik s svojim resničnim, najlepšim izrazom.
Kjer te nekdo vidi.
Ne kot objekt.
Ampak kot edinstveno, resnično, sijočo, neskončno lepo Žensko. In ti pomaga to pokazati.
Sebi. In drugim.
Ah, kako osvobajajoče je to.
Vabljena!
Podarim ti knjižico "Izbira oblačil za portretno fotografiranje"
Prijavi se na novičke, v katerih s tabo delim znanje, zanimivosti in novosti. Odjaviš se lahko kadarkoli.
Te zanima več?
- Poglej ponudbo FOTOGRAFIRANJE ZA ŽENSKE
- Preberi ODZIVE MOJIH STRANK
