Večina nas je ponosnih na to, da smo zelo tolerantni, odprti, svobodnega duha, da ne obsojamo, želimo vsem dobro…
A vendar se sprašujem, če se sploh kdo poglobi v globino teh besed. Ok pustimo begunce, gremo na bolj pretanjen nivo manj očitnih nesoglasij.
Zdaj bom z veliko ljubezni uporabila za primer tisto, kar je meni najbližje, ker hočem pokazati, da se temu ne izogne nihče in da smo vsi krvavi pod kožo.
Moja mami, ki jo skrbi zame, kar lahko razumem po vsem, kar je z mano doživela, misli, da bi morala dobiti več strank za fotografiranje. To bi po njenem bilo, če bi spustila cene, bila bolj aktivna na Utrinki časa, delala akcije in podobno. In ima prav, če bi to počela, bi imela več strank za fotografiranje.
Moj izziv s tem je, da nočem spuščati cen, ker verjamem, da sem vredna prej več kot želim in ker sem z Utrinki časa popustila, da lahko delam to, kar delam zdaj, pišem, raziskujem, delim nekaj novega, kar me vleče enako ali celo bolj kot fotografiranje in kjer čutim nadaljevanje svoje poti. In ko mi mami to reče, v vsej svoji dobronamernosti, se vsa moja bit upre in hoče skočiti nanjo. Zaboli me. V meni zakriči “Ne razume me, ne podpira me, sploh me ne pozna”. Zavrnem jo. Med nama nastane nevidni zid. Naslednjič me ona ne vpraša več, kaj delam, če je kaj novega in jaz ji naslednjič ne povem več kaj sem odkrila v sebi, ne delim več svojih najdragocenejših delov z njo. Najina komunikacija je sicer zelo odprta, imava se radi, ampak o enih stvareh se pa ne pogovarjava, jaz ne delim z njo in ona ne sprašuje. Naj povem, da imam mami res rada in ona mene.
Ampak kar pa vem, je to, da to ni njen izziv, ampak moj. Kdo pa pravi, da bi morala ta ženska, ki je na svetu dlje od mene, ki ima svoje izkušnje, svoje misli, prepričanja, modrost, spremeniti svoje poglede, da bi ustregla mojim? Ali je dolžna sprejeti vse, kar ni skladno z njenim svetom? Ali se mora spremeniti, ker jaz mislim, da nima prav? Ali mora zanikati svojo resnico in jo prilagoditi moji, samo zato, ker je moja mama?
Jah, seveda ne. Ali jaz spreminjam svojo, ker nekdo drug tako hoče? Ali sem sposobna živeti tako, kot drug želi?
Če jaz nisem sposobna sprejeti tuje resnice za svojo, kako lahko pričakujem in zahtevam, da nekdo drug kar tako sprejme mojo? Zakaj bi bila moja resnica več vredna od tuje?
Ko se ukvarjam s tem, kako bi nekdo drug moral gledati na stvari, ko se jezim, ker me ne podpira, ko ga obsojam kako ozkogled je, ali nisem ravno jaz tista, ki od drugih pričakujem stvari, ki jih sama nisem sposobna dati? Ki vsiljujem drugim svojo zgodbo? Čeprav jaz ne morem sprejeti njihove?
Ali ne postanem ravno jaz tista oseba, za katero obsojam nekoga drugega, da je?
Ali nisem ravno jaz v tistem trenutku tista, ki ne ljubi, ki ne sprejema, ki sodi, ki zavrača? In ki zahteva nekaj, kar drugi ne more dati?
Vsak ima dele, kjer je posebej občutljiv in ljudi, ki znajo nevede še posebej dobro pritisniti tja, kjer boli. To bolečino um hitro zapakira z jezo, užaljenostjo, zanikanjem, zavračanjem, pravičništvom… Pač vsem, kar gre kontra in kjer se pozornost umakne iz delčka, ki v tebi boli. Ampak ravno ta pogled navznoter, kje boli, kaj boli, zakaj boli je tisti, ki prinese spremembo. Za to je potrebno nekaj vaje in definitivno priporočam podporo za začetnike (piši mi), ampak ko se izuriš, tako kot sem se jaz, je to nekaj najbolj hvaležnega, nežnega, prijaznega, kar lahko narediš zase in druge.
Samo jaz lahko zacelim svoje rane. Samo jaz sem tista, ki si lahko da popolno sprejemanje, razumevanje, pozornost. Vse moje nesigurnosti, vse moje strasti, vse bolečine in zavrnitve vsega, kar ni skladno z mojo predstavo o svetu, vse ste lahko tukaj, v meni. Vidim vas, ok je. Priznam vam vašo moč. Sprejmem vas. Sprejmem sebe, z vami. In nastopi mir. Mir vsega, kar sem, ker ni boja.
Tu se netolerantnost začne končevati. V meni.
Ko začnem sprejemati sebe kot celoto. Popolno celoto. Ko začutim svetost vsega, kar je v meni. Tudi nesprejemanja drugih. Ker je to le eden izmed delov, ki rabi malo več ljubezni. Tako kot moja mami, kadar reče kaj, kar me prizadane. Če sem sposobna v tistem trenutku nežno sprejeti sebe, ki je prizadeta in reči mami, to pa boli, me bo objela in vse bo v redu, tudi če se ne strinjava, se lahko sprejemava in imava radi.
Tako to gre, ljudi imamo lahko radi in jih sprejemamo ne glede na to, kdo so, kaj delajo, kaj verjamejo. Včasih je to težje, včasih lažje, ampak saj nihče ni rekel, da bo to življenje brez izzivov. Ni nam jih pa treba poglabljati s tem, da se prepustimo divjemu vlaku ponorelih čustev, ki se ne znajo ustaviti, ker imamo mi bremzo v roki. To je neumno in destruktivno.
Zob za zob te pripelje le do ust brez zob. No point in that…
Evo, kar dolga objava. Vidim, da bom kmalu ponudila nekaj za vse, ki si želite začeti sprejemati svoje senčne dele, ker čutite, da se tam skrivajo vaši najlepši zakladi, pa ne veste, kako jih odkriti. Bom napisala nekaj posebej o tem.
Hvala, da ste z mano 🙂
Obe fotografiji sta s www.picjumbo.com, free to use.