Ne samo, da smo del narave, mi smo narava.
Narava… zunaj in znotraj, kako se mi je lepo poklopilo, ko sem začela razmišljati o tem.
Toliko, kot je ljuba in dragocena ta zunaj, je dragocena tudi ta znotraj.
Kakšne pokrajine se raztezajo v nas?
Ali ni ljubezen, ki jo čutim do narave zunaj, močna toliko, kot je močna ljubezen do narave znotraj?
Kako bi bilo, če bi v svojem življenju naredila prostor, da vsa moja notranja pokrajina živi in diha svobodno, brez tlačenja in postavljanja svetišč na mestih, ki jih je določil nekdo drug?
Kako bi bilo, če bi znotraj sebe živela svobodno, brez zmanjševanja, cela ti?
Uaaau. Ali ni to misel, ob kateri se vdihne malo globje, ker diha celo moje bitje, ne samo telo? Vdih, izdih, jaz sem več, kot to telo, ta um, to življenje.
Kaj vse hoče živeti skozi mene, pa rabi svoj prostor?
Kaj vse lahko odprem v sebi, da svež veter zapiha skozi te notranje pokrajine? Da prinese nova semena, da se ustvarijo nove poti za vodo, ki bo oživila trdo zemljo, zmehčala tla, da bo skozi lahko iz središča zemlje pritekla nova moč, Nje, ki me ljubi in vzdržuje in živi skozi mene.
Mi smo narava. Ne moreš zares ljubiti narave, ne da bi ljubil tudi samega sebe.
Ali ste že slišali izrek: Teach what you most need to learn? Uči tisto, kar se moraš sam najbolj naučiti. To je dejansko moja občutljiva točka, ta notranja narava, ki sem jo v preteklosti, v svoji omejenosti in ranjenosti tako zelo potlačila, da je bila skoraj opustošena.
Še predobro poznam notranje opustošenje, v katerem živi tako zelo veliko ljudi. Ko sem začela zalivati svoje vrtove, ko sem se odpravila na potovanje junakinje k svojem izviru, se je zame vse spremenilo. Ampak vedno in do konca življenja bo tako, da bo zame najpomembneje to spoznavanje, zalivanje lastne narave, ustvarjanje prostora zanjo in skozi to tudi za vso naravo tega sveta, vsega kar obstaja.
Od tu moja strast do notranjih raziskovanj. Po srcu sem potovalka. Tako sem odgovorila v prvem razredu na vprašanje kaj bom, ko bom velika. Jaz bom potovala. Nisem vedela, da bodo ta potovanja tako zelo notranja in neomejena s prostorom in časom. Od tu, iz neskončnih pokrajin, ki jih ponuja življenje, moje srce čuti za druge in od tu držim prostor za druge, ki si želijo zadihati, raziskati, začutiti malo več sebe. In ko se najdejo, sem tista, ki jih praznuje, spodbuja, podpira v njihovem lastnem siju.
Ko najdeš svoj notranji izvir, najdeš tudi svoj dar.
To, da za ženske naredim prostor, v katerem lahko v kratkem času same začutijo svoje notranje pokrajine, ki morda nimajo toliko svetlobe, kot bi želele, je moj dar svetu, ta trenutek. Tako narava pleše skozi mene svoj najlepši ples.
Kako vem, da je temu tako? Ker sem v trenutku, ko se dogaja ta čarobni proces, najbolj živa in moje srce kar prekipeva in se razliva čez robove svojega fizičnega prostora.
Takrat najbolj srčno služim nečemu večjemu od mene same. Takrat diham za naravo ženske pred sabo, takrat ji dam najboljše, kar v tistem trenutku imam. Pa to ni nekaj o čemer bi razmišljala, zgodi se samo od sebe, ko odpreva prostor za najino notranjo naravo, da se odpre, pokaže in zaživi.
Energija sama ve kam mora iti, kje je potrebna. In tja se steče, tam napolni skrite vodnjake, za katere morda niti ne vemo. Morda so bili zapuščeni že dolgo, dolgo nazaj, mogoče takrat, ko nam je mami prvič rekla, da pridne punčke sedijo z nogami skupaj in da moramo ubogati in biti tiho, ker imajo starejši vedno prav in smo začutile, da smo vredne toliko, kot smo všečne drugim.
Zato je ta proces spusta vase, vdiha vase, v svoje notranje vrtove, vedno vsaj zelo prijeten, velikokrat pa zdravilen in osvobajajoč.
Kako tvoja ženska narava živi skozi tebe?
Ji narediš prostor, jo neguješ in zalivaš nove poganjke? Ji dovoliš njeno divjost in unikatnost, ali jo tlačiš v okvirje gredic prepričanj, vzorcev, ki niso tvoji?
Bi jo rada raziskala, spoznala, osvobodila ali pa praznovala, negovala?
Poglej si kaj lahko naredim zate in pridi, zaplešiva tvoj, najin čarobni ples!
Te zanima več?
- Poglej ponudbo FOTOGRAFIRANJE ZA ŽENSKE
- Preberi ODZIVE MOJIH STRANK
