Kot video igra…

Po noči intenzivnega sanjanja, ko sem po mojem odsanjala zgodbo enega življenja in se kot na ukaz zbudila pred zvonenjem budilke, ker je bilo zgodbe pač konec, sem še čisto malo poležala v postelji in skušala dojeti kaj je sploh bilo tole. Dojela ravno nisem, sem pa prišla do enega drugega spoznanja in sicer

Tole življenje je kot video igrica.

Ja… resno.

separator-flower

Kot oboževalki japonskih risank mi koncept, ko se glavni junak znajde v svetu igrice, ki jo igra na računalniku in iz katere mora potem najti pot v resnici, ni tuj 😉 Ampak zdaj so se mi pa stvari malo bolj povezale. Kako prav so imeli ustvarjalci animejev, ki jih ima večina zahodnjakov za manj vredne risanke, ker pač ne pozna žanra in sklepa le na podlagi tega, kar vidi na Oto ali popTV.

Tvoj večen del, tvoja Bit, se utelesi v tej realnosti, na tem planetu, ker ma pač nekaj tukaj za zrihtat. In ta večna Bit se naenkrat znajde v fizičnem telesu, v fizičnem svetu, v katerem na začetku še rok ne zna premaknit nadzorovano. No, lepo pridno se tega nauči v nekaj mesecih in potem tudi vsega ostalega. Ker so pravila tega sveta tako drugačna pravilom izvora, ljubi Biti niti ni jasno, da se s prilagajanjem vse bolj podreja temu svetu, kje šele, da je njegovo telo obremenjeno z vsemi možnimi skritimi programi, ki so bili programirani v ozadju skozi čas, itd.

Vseh pet čutov, ki prevladujejo v tem svetu, vsi programi mu sporočajo, da je vse to resnično.

Vidi, sliši, tipa, okuša in vonja ta svet. Vse kar zaznava je ta svet. Igrica postane resničnost. Dobiš polno enih misij, ki ti pomagajo funkcionirati v tem novem svetu. Najpomembnejša misija pa je skrita in do nje prideš, ko slediš določenemu individualnemu programu. Resno, I am shocked, da je tole tako podobno video igricam, da mi niti ni treba nadaljevati.

Edina razlika z virtualnimi igrami je ta, da tukaj ob smrti nikoli ne greš na točko, ki je shranjena dobesedno, ampak se ti pač to nekako drugače ponovi, v drugi obliki. Ponovi se pa. In ni samo ena točka, ampak jih je več, ki se bolj kompleksno prepletajo. Torej ta igra, ki jo igrajo naše Biti, je veliko bolj zahtevna, kar je logično, hehe.

In zakaj igrajo naši večni deli to igro?

Ker se radi igrajo! Ker radi preizkušajo različne scenarije, ker radi spoznavajo in preizkušajo sebe, ker radi rastejo, ker so raziskovalci, ki vedo, da je vsak korak napredek, ne glede na to, v katero smer ga naredijo. Ker ljubijo in v ljubezni narobe ne obstaja, vse je prav in vse je vredno izkušanja. Ker skozi to spoznavajo svoje sposobnosti in se potem celi vračajo domov, izpolnjeni, potešeni. Svobodni.

In to je po mojem najboljša igra ever. A je čudno, da skušajo ljudje kopirati ta koncept v to realnost in delajo video igrice? In a je čudno, da so te tako privlačne…

separator-flower

Ko tako ležim, na miru po taki noči, čutim večni del mene, kako se počasi vrača v telo, kako se mora stlačit noter, kot bi se oblekel v obleko. Kako prečekira vse vzorce in programe in mu je jasno, da jih ne more kar odvreči, ker spadajo k telesu in so izzivi te igre tokrat, ki jih je treba “rešit”.  In si (že z umom) reče “To je igra, ki sem jo sprejela in začela sama. Del mene ki ve zakaj, je nedosegljiv s temle umom, ampak ?$%&# da mu bom zaupala in jo odigrala najbolje kar lahko.”

Pokličem vse kar je trenutnemu dojemanju nedosegljivo, pa vem, da me podpira in rečem “Go team Martina <3”

V tistem Filip po tihem odpre vrata sobe in smukne k meni v posteljo, še crkljanje preden vstaneva. Stisnem ga k sebi in pomislim – ni slaba tale igrica 🙂

Share:

Facebook
Pinterest
LinkedIn

Povežimo se

Novo iz Fotografiranja

Bodite na tekočem

Naročite se na novičke

Aktualno dogajanje, informacije in inspiracije. Brez spama in nadlegovanja.

Kategorije

Preberi

Najbolj brani zapisi

Živeti sebe, fotografija ženske

Živeti sebe

You do not have to be good. You do not have to walk on your knees for a hundred miles through the desert, repenting. All

You cannot copy content of this page