Kdo sem – drzni si biti zvesta svoji duši (video)

Kdo sem, ko sem sama s sabo?

Moj gozd… oh, o njem bi lahko napisala knjigo. Kaj vse se že doživela tam. Pokliče me vsake toliko, včasih vsak dan, včasih vsak mesec. Dva dni nazaj me je spet poklical. Za mano je kar intenziven mesec, poln novih doživetij, prebojev, spoznanj o sebi in svetu, intenzivno kot ponavadi. Rabila sem malo time outa. In poklical me je. Odzvala sem se. Napokala sem svoj fotografski nahrbtnik, vzela še stojalo, knjigo, velik zvezek in kuli. Ker ne vem kaj bom hotela početi ko pridem tja, dobro je biti pripravljen. Težek tovor je pa itak kul za malo več športanja, a ne?

moj gozd, kdo sem jaz, ko sem sama
Ko sem prišla gor, se je ulilo. Tako močno, da sem morala poiskati zavetje za foto opremo. In ker nisem iz cukra, sem tačas pozdravila ta kotiček v gozdu, ki mi je tako ljub. Ne vem če sploh kdo hodi tam. Do zdaj nisem videla še nikogar. Našla sem jagode in borovnice, ki so tik ob poti čakale name. Ker tudi gozd ljubi mene <3

jagode, darilo gozda

Posnela sem video. Že četrti, na katerem je vse super, samo jaz sem zamegljena… Ker ostritev na pamet ni moja vrlina.

Ampak potem kar nisem mogla nehati snemati. Snemala sem kako pada dež, zvok ptičjega petja. Zeleno džunglo, ki se je bohotila vse okoli mene. Po tolikem dežju, kot smo ga deležni to leto, je gozd res zelen in bujen. Živi! Kar nisem hotela iti domov. Včasih se mi zdi, da bi lahko živela v tem gozdu, včasih se mi zdi, da sem ta gozd, včasih dobim preblisk, da sem bila nekoč drevo, tako domače mi je samo sedeti in biti tam, objeta z vseh strani.

Potem sem posnela ta video.

In ko ga gledam, čutim, da je to moja mojstrovina. Tako kot se počutim ob ustvarjanju posebnih fotografij, sem se tudi ob izdelavi videa počutila res povezano, živo. Brez težav sem našla glasbo z dovoljenjem za uporabo, ki se točno poveže z ritmom gibov, ki popelje sam video še dlje. Ptičje petje, šum dežja, glasba in jaz, vse skupaj je zame čarobno. Kot nek izrazni projekt umetnika. Moj izraz. To je najglobji del mene. Ki ljubi, ki časti, ki je tak kot je in se v tem sprejema. Ki je povezan, ki je čaroben, ki je tukaj samo zato, da izkuša in se povezuje z vso to čarobnostjo, ki ga obkroža.

Ker sem dva dni nazaj prebrala objavo Elizabeth Gilbert, ki ob smrti svojega zdravilca z Balija spodbuja vse nas, da naj tvegamo za svoje ideje, naj jim sledimo, tudi če na drug konec sveta in tudi če nam vsi rečejo, da smo nori. Ker so naše in je vredno biti zvest sebi. Nismo tu zato, da se bomo ukvarjali s stvarmi, ki so v naši družbi tako normalne in ki nas tako zelo zadržujejo tam, kjer je znano in “varno”. Tu smo da letimo, da sanjamo, sledimo srcu, norim idejam, vsemu, ob čemer naše srce malo hitreje bije.

Zame je to vedno povezano z izražanjem sebe. Iskanjem sebe, sledenjem sebi. Kdo sem, v tem lepem svetu? Kdo sem, jaz, v večnem zdaj? Kdo sem, ko pustim duši, da deluje? Kdo sem, čisto zares? Ko si pustim biti nora, neobičajna, spontana, igriva, ko si pustim leteti? Kdo sem, ko nimam omejitev? Oziroma kdo sem, ko izberem svobodo?borovnice, darilo gozda

Plesalka. Plešem skozi vesolja, življenja in lepšam svet s svojim neskončnim objemom, ki vidi v globino vsega, sprejema vse tako, kot je in daje vse, kar ima. Neskončna pretočnost. Moj vir je neskončen.

Ampak ko sama z umom zapiram pipico, ker se ukvarjam z življenjem okoli mene, se zapira tudi zame. En mesec nisem napisala ničesar. Še dnevnika ne. Pa so se mi dogajale nore stvari. Zaprla sem se nekam vase, živela v praktičnem svetu, kjer je vse zelo praktično, zemeljsko. Vedno bolj sem se obdajala z mehurčkom praktičnosti in hkrati s tem izgubljala globoko povezavo z dušo, ki jo čutim sicer.

Začelo me je moriti. Kje si, sem jo klicala. Kaj je to, kar naju ločuje? Pokaži mi pot k sebi. Veš da sem zvesta edino tebi, ne ločuj se od mene.

Sledila je predaja -naredi z mano kar hočeš, prepuščam se v tvoje vodstvo, če je to ločenost, naj bo ločenost, ti, božansko v meni, si kapitan, pokaži mi kako ti najbolje sledim. In poklicala me je v gozd. S tem videom je, kot bi se razklala jaz in moj mehurček, da bo lahko spet iz razpok pognala najlepša cvetlica. Kako noro je, ko se zaveš, da (spet) vse potuje v ciklih. Odprta, zaprta, ven, noter, to življenje je res čaroben ples, jaz sem čaroben ples moje duše. Kot vedno je na koncu vse prav in že slutim vse besede, ki se bodo spet zlivale iz mene, kot val, ki je dosegel točko, ko se izlije na obalo. Tako naj bo <3 Vedno je vse tako, kot mora biti, samo mi in naš zvesti um se upiramo temu, ker vemo, da obstaja druga stran. Če živiš sproti, tam kjer si, si vedno na pravi strani. Počasi postajam tudi mojster tega 😉

In Božansko v meni, ah ti neskončna ljubezen, sij tako, kot hočeš sijati, jaz sem tvoja, v enosti skozi večnost. Pomagaj umu, da se nauči biti dober služabnik tebi, saj veš, da je uporen, ampak zelo zagret učenec 😉

 

Share:

Facebook
Pinterest
LinkedIn

Povežimo se

Novo iz Fotografiranja

Bodite na tekočem

Naročite se na novičke

Aktualno dogajanje, informacije in inspiracije. Brez spama in nadlegovanja.

Kategorije

Preberi

Najbolj brani zapisi

Živeti sebe, fotografija ženske

Živeti sebe

You do not have to be good. You do not have to walk on your knees for a hundred miles through the desert, repenting. All

You cannot copy content of this page