Česa me je o življenju naučila mala osa

Zgodilo se je nekaj najbolj fantastičnega, v smislu neverjetnega. Seveda, zgodilo se je – življenje.

Na atriju sem slučajno skozi okno zagledala oso, ki se valja po tleh. Ko sem naslednjič pogledala, sem jo registrirala in jo šla pogledat. Bila je v smrtnih mukah, tačke je niso ubogale, zvijalo jo je kot bi bila zastrupljena, zgledala je, kot da bo ravno umrla. Pomislila sem, če ji pomagam in jo lopnem z muholovcem. Pa mi je bilo malo hudo, ker kdo sem jaz, da si jemljem odločanje o življenju v svoje roke. Zato sem se odločila, da bom samo z njo.

Vsedla sem se na tla in ji v mislih prigovarjala, da je vse v redu, da je vse v redu, da je vse v redu. Deset, petnajst, dvajset minut sem sedela tam na tleh, zraven ose, ki se nikakor ni hotela prepustiti smrti, ki jo je klicala. Tudi ko jo je obrnilo na hrbet, je migala toliko časa, da se je vsa švohcena spet postavila na tačke, čeprav te niso kaj dosti delale. Oba členka ji je zvijalo skupaj, saj vsi vemo kako najdemo mrtve ose, zvite v krogec, z želom skoraj pri glavi. Mi je šlo kar na jok, kako se je matrala. Ampak se ni dala, njeni gibi so bili čisto trzanje, po mojem ni mogla nadzorovati kaj dosti. Krilca so se ji že stisnila skupaj, spet jo je obrnilo na hrbet, pa se je spet pomatrala in se obrnila okrog. Njeni gibi, čeprav sunkoviti in hektični, so bili nekako nežni, ljubeči, tako se je oprijemala edinega, kar pozna, ne ve da se imenuje življenje, ampak to je, tukaj in zdaj, zanjo vse, kar obstaja in ni ga bila pripravljena spustiti. Po pol ure sem šla noter. Pa jo kmalu spet pogledala in si rekla, da je ne morem pustiti same. Vzela sem si knjigo, si nastavila stol in se vsedla zraven nje. V trenutku, so so moje oči iskale točko v knjigi, kjer sem ostala, sem s kotičkom oči videla kako se je ta osa, ki se je vsaj pol ure zvijala v smrtnih mukah, dvignila in enostavno odletela. Ja. Konec.

Predstavljajte si moje presenečenje.separator-heart

Kaj vse lahko potegnem iz tega? Ne vem no, mislim, da bi lahko napisala roman. Recimo da pojma nimamo kaj se dogaja z nekom, da večinoma še on sam ne ve točno. Da nikoli ne misli, da je konec, dokler ni zares konec. Da nikoli ne odnehaj. Da se bori za tisto, kar hočeš, do konca. da ima vsak pravico do svoje izkušnje, kakršnakoli je. Da nikoli ne poskušaj ustaviti procesa preden je zaključen. Tudi če se ti zdi, da ne boš več zdržal. Da si ne domišljaj, da veš, kaj je prav za nekoga drugega. Ob njej sem potočila solze in si mislila, da bi bilo mogoče bolje, da ji skrajšam muke, ampak hkrati sem se zavedala, da nimam te pravice. Da to ni moja naloga. Jaz moram biti samo tam zanjo. Ja, oso. Ne maram os. Oziroma jih nisem, do zdaj.

Ne vem kaj je bilo, mogoče jo je samo zeblo? Ah… Hvala ti sonce, ki si tako hitelo skozi krošnje dreves, da bi posijalo na malo oso in odložilo njeno smrt. Martina, včasih so stvari bolj enostavne, kot si misliš 🙂separator-heart

Share:

Facebook
Pinterest
LinkedIn

Povežimo se

Novo iz Fotografiranja

Bodite na tekočem

Naročite se na novičke

Aktualno dogajanje, informacije in inspiracije. Brez spama in nadlegovanja.

Kategorije

Preberi

Najbolj brani zapisi

Živeti sebe, fotografija ženske

Živeti sebe

You do not have to be good. You do not have to walk on your knees for a hundred miles through the desert, repenting. All

You cannot copy content of this page