Danes sem na Facebooku prebrala, da je za našo srečo pomembno, da sami kreiramo svoj dan. In res. Najprej sem se zahvalila za to misel, ker je prava zame v tem trenutku. Kako pomembna je stalna prisotnost v sebi, da se ves čas zavedaš kje si, ali si malo zavil, ali slediš temu, kar je v tvoje najvišje dobro. Jaz vsak dan nekajkrat zavijem s Facebookom, recimo. Pa ko nekaj delam, recimo trenutno si oblikujem internetno stran, me hitro zanese v detajle, ki sploh niso tako zelo pomembni, kot recimo kaka bo barva ozadja in tam potem zgubim dragoceni čas, ki ga ne dobim več nazaj. Zakaj smo tako nagnjeni k tem stranskim potem, kljub temu, da vemo, da to ni tisto najboljše za nas? Kaj pa vem, ker tako paše izklopiti nek del nas, ki nam ni čisto udoben?
Tako kul je, ko se povežem na FB in vidim toliko zanimivih objav, preberem dobrih člankov in sproti najdem še nove internetne strani, ki jim potem sledim. Kaj vse bi zamudila, če ne bi bila na FB! Povezujem se s prijateljicami, ja po pravici povem, da včasih ravno zaradi tega omrežja doživim čudovite stvari. Ampak čutim, da zaradi tega ja nisem tako fokusirana, kot bi želela biti. Nisem prisotna tukaj in zdaj in delam tega, kar je zdaj dobro zame. Kako priročen je Facebook, ko se hočeš izogniti sebi, svojim obveznostim, delovanju… Sploh za človeka, ki dela za računalnikom. Kaj pa je problem odpreti še en zavihek…
Prav tako je pri vseh stvareh, ki vključujejo nekaj, kjer se ne znajdeš čisto najbolje, kjer se je treba soočiti s čim neprijetnim v sebi, da narediš korak naprej, za katerega veš da ga moraš in ga tudi hočeš, ampak mogoče še ne znaš. Kako lahko je v takih situacijah malo zaviti. Včasih zavoj traja pet minut, včasih pa se izkaže za usodnega in je kasneje potrebno narediti veliko več, da se vrneš na pot, kot je bilo na žačetku. Vesolje stremi k ravnovesju, bolj skreneš s poti, dlje nazaj se boš moral vrniti. Zato je tako zelo pomembna prisotnost. Da se v trenutku, ko skreneš slišiš, da se naučiš prepoznati glas, ki reče to ni najboljše zate in da se naučiš imeti sebe dovolj rad, da ga poslušaš in upoštevaš. Kako lepo in enostavno se to sliši! Vse pomembne stvari so take. Enostavne. Ampak ne lahke. Sploh če so za tabo leta iskanja bližnjic, leta poslušanja drugih, leta ignoriranja svojega vodstva, ki govori s tihim glasom in ki ga tvoj glasni um preglasi brez težav.
Biti prisoten v svojem življenju kot aktivni kreator, ki sliši svoj notranji glas in ki mu zna slediti, tudi ko ga pelje čez ovire, ki so se postavljale celo življenje, ali še bolje, več življenj, je pot, ki vsekakor ni lahka, je pa vredna vseha vloženega in še veliko več. Je pot k sebi, pot v sprejemanje celega sebe, sprejemanje svoje vloge v svetu, svoje moči za spremembo in najbolj od vsega pot, ki te pelje v ljubezenski ples s samim seboj, najlepši ples na svetu.
Ljubezen, o kateri sanjamo od malega, ki jo iščemo izven sebe, po kateri hrepenimo in zaradi katere se marsičemu odpovemo, tako najdemo v sebi, ko smo prisotni brez izgovorov, brez razlag, ko samo sprejemamo vse kar smo, kot enakovredni del celote. To je ljubezen dela nas, ki je duša, do dela nas, ki je srce, do telesa, do vsega kar smo. Ko začutiš tako ljubezen, se stopiš od sladkobe, ko končno prvič v življenju občutiš popolno ljubezen, o kateri govorijo filmi. Ves čas je bila tukaj, nikamor ni bilo treba iti, samo vase. Ko tistemu tihemu glasku rečeš “slišim te, vodi me”, se zgodi čarovnija. Srce oživi, začutiš kaj je to notranje zadovoljstvo, ko ne zanikaš sebe, ampak se poslušaš. To je tvoj resnični glas, to je glas, ki te pelje v uresničitev najbolj norih sanj, če mu slediš. Včasih te pot pelje čez vse možne ovire v tebi, ampak če slediš z zaupanjem, te pripelje do zakladov, ki jih želiš. Slediti mu ni lahka naloga, včasih zahteva popolno preobrazbo, znova in znova umiranje starega in rojevanje novega, česar težavnosti se z besedami ne da opisati. Nekoč sem prebrala “Za življenje je vredno tudi kaj tvegati. Pravzaprav je vredno tvegati vse.” In res je tako, včasih res tvegaš vse. In če tvegaš, ko slediš temu glasu, te bo življenje vedno ujelo, ker to je glas življenja, ki te kliče k sebi.
Nebesa na zemlji je občutek v meni, ko sledim sebi.
In zato sem se odločila, da začnem pisati stvari, o katerih razmišljam, ker je čas, da začnem dajati ven. Tudi če me je strah, tudi če me nihče ne bo razumel, v meni je še veliko več, kar se želi izraziti, tako da ni druge, kot da z ljubeznijo zaupam svojemu glasku, ki pravi da je to moje darilo svetu in da je čas, da ga z vso ljubeznijo podarim, naj se dotakne tistega, ki se ga mora.
Zvestoba sebi je ena izmed mojih glavnih vrednot <3
