Odkar sprejemam svojo nepopolnost, sem lahko res popolnoma jaz.
Biti popolna, karkoli to pomeni, je naporno. Treba se je zadrževati. Paziti kako delujemo drugim. Pa saj verjamem, da tega nihče ne počne zanalašč. Nas je pa veliko zaprtih. Zadržanih. Se držimo nazaj. Dvomimo vase. V svojo vrednost. Sploh pravico biti tu. Vsaj na nekem nivoju. Imamo notranje pogovore, v katerih se maltetiramo glede ene stvari, ki smo jo izpeljali manj kot dobro. Milijon drugih stvari, kjer nismo zadovoljni s sabo takimi, kot smo, pač nepopolnimi. Grem v skrajnosti, da poudarim point.
Meni je ok, če sem čisto nepopolna.
Velikokrat rečem kaj na način, ki ni optimalen. Veliko stvari sploh ne vem. Ne vem kaj je kdaj pravilna odločitev. Ravnanje. Imam polno karakternih lastnosti, ki so daleč od “idealnih” ali sprejemljivih. Mah, vse kar spada k nepopolnosti. In vam povem, da je to totalno osvobajajoče. Ker to pomeni, da sem lahko sproščena. Jaz sem lahko jaz. Ker mi res ni treba biti popolna. Tudi v poslu ne. Tudi v mojem nastopu ne. Tudi v tem, kako me dojemate ne. Vam kar takoj povem, da imam res rada mojo žensko zmešanost. To je najbolj živi del mene. Se mi zdi. Moja izjava se seveda lahko spremeni, ker si dovolim. Mogoče je kaj drugega najbolj živ del mene. A ni to osvobajajoče, da si lahko premislim, spremenim mnenje.
Ne rabim biti popolna, da sem vredna svoje podpore, tega, da sem tukaj zase in se cenim kot pač sem.
To je tisto, zaradi česar pišem.
Ženske, na splošno, imamo probleme s svojo samopodobo. Vedno nam nekaj manjka, da bi bile bližje popolnosti, kar to pač pomeni v naših glavah. Za ene so to zunanje stvari, za druge notranje, za večino malo mešane. Nikoli se ne neha.
Ampak to je tako naporno… Jemlje nam energijo za ta trenutek zdaj. Vedno je del nas, ki manjka v tem trenutku, ker ga zanikamo, ne sprejemamo, pač nočemo ga. Seveda se kuja in kuje zarote z življenjem kako nam bo pokazal svojo moč. Pustimo to za drugič.
Noro kul je, ko si ženske dovolimo biti take, kot smo.
Tudi nasprotujoče same sebi. Zmešane. Saj smo Babe no, kaos je naša rojstna pravica, morje možnosti iz katerega se vse rojeva. Lahko spreminjamo mnenja. Lahko ne vemo kaj točno bi rade. Lahko je danes eno in jutri drugo. V bitju ženske je prostor za vse. In najboljša je, ko sledi toku svoje energije in navdiha in deluje iz tam.
Ja, naporno tudi. Za moške/ga še posebej. Zato pa ima vsaka ženska tudi svojega notranjega moškega, ki mora nositi svoj del in jo uravnovešati. Veliko žensk tega nima. Ker je v boju sama s sabo. Zanikanju delov sebe. Ampak ne bom morila zdaj.
Ne išči svoje popolnosti, ampak svojo resničnost.
Življenje postane veliko bolj zanimivo! Jaz sem recimo zaradi tega dober fotograf. Oziroma sem povprečen fotograf, ki ima vedno srečo, da mu ratajo fotke tačas, ko se igra svojo najljubšo igro. Isto z vrtom. Moj vrt je moja radost. In poleti je bila moja učilnica sprejemanja mojega poraza, za katerega sem kasneje ugotovila, da se mu reče pač suša in nima veze z mano.
Ko sprejemam svojo nepopolnost, ko ji dam mesto, sem zase najbolj popolna.
Ker sem cela, taka, kot me je življenje hotelo in rodilo. In potem mi je še bolj nepomembno, kaj drugi mislijo, da bi morala biti. Živa sem, imam se! Zdaj imam šanse, da mi uspe. Ne prej, ko me pol ni bilo tu, ker sem zanikala velik del sebe.
Samo cela jaz lahko živim polno življenje.
In noro fajn mi je, da nisem edina <3
