Potovanje v globine ženske skozi fotografijo

Njeno potovanje… ki ni samo njeno.

Ženske potujemo ciklično. Dnevni cikel, tedenski cikel, lunin cikel, mesečni cikel, sezonski cikel, letni cikel, življenjski cikel… Udeležene smo v mnogih ciklih, ki se jih sploh ne zavedamo. Ves čas potujemo v spirali, nikoli več zares na isti točki, pa vendar se znova in znova vračamo k določenim temam, izkušnjam, učenjem, izzivom. Za vsako malo drugače, a vendarle imajo vse te izkušnje skupne točke. Vse so močne, vse nas peljejo globje in globje vase, vse so zelo neudobne, ko smo v njih, nas zaznamujejo in nas spremenijo. Pa še marsikaj. Močno je. In čisto subjektivno.

“Ja” sebi

Ko sva se prvič dobili za fotografiranje, mi je Jasna povedala, da si želi srečati svojo notranjo žensko, da je čisto moška in ženske sploh ne čuti in ne pozna. Vedela sem, da je to, kako jo vidim jaz ali drugi, čisto nepomembno, če tega ne vidi sama. Če tega ne začuti sama. Trajalo je, da je bila res pripravljena na ta korak, da je v trenutku navdihnjenega poguma rekla ja, preden bi si um premislil, ampak ko je ta JA prišel, je bilo pol dela že za njo. Ker ta JA je najtežji od vsega. Kaj vse je treba odvreči, da ga lahko rečeš… Kako zelo tvegan je. To ve samo ženska, ki je skočila v prepad, preden je znala leteti. In vsaka ve tudi to, kako potenten je ta JA.

Že s tem, ko ga izrečemo, dobimo toliko energije, ki se je prej nabirala v vseh tistih Nisem dovolj, Nisem to in to, Premalo sem, Preveč sem… Vse se sprosti z enim JA. In to zna biti naporno. Ker seveda pridejo zraven vsi dvomi, kar zaletijo se skozi vrata in vsi naenkrat udarijo v obraz. Ampak ko je JA enkrat zunaj, je tudi njegova moč in s temi dvomi se prvič do zdaj lahko soočiš, ne da bi jim pobegnila nazaj v luknjo. Osvoboditev je najlepši občutek in ko ga enkrat začutiš, lahko poletiš na njegovih krilih.

Ples z Življenjem

Tako da ja, fotošut z Jasno je bil eden najlepših fotošutov zame. Ne zato, ker je bila moja naloga tako pomembna, žensko spoznati s svojo notranjo žensko. To se vedno zgodi samo od sebe, to že vem, to je pikica na i. Ne, bilo je to, da sva odvrgli vso resnost in omejenost uma in se samo igrali. Zabavali, smejali, dali zgodbam, ki so se želele povedati, prosto pot. Bili sva tam, ampak nisva bili sami, življenje je delovalo skozi naju in risalo svoje zgodbe v objektiv. Midve sva samo plesali z njim. In si dali duška! Ganjena sem ko samo pomislim na to, kako srečo imam, da lahko to delam…