To poletje

fotografija ženske v gozdu

Sem bila zelo tiho. Nisem objavila nič ekstra pametnega, globokega. Nič svet spreminjajočega… Huh, ja, nek notranji pritisk je vsake toliko pokukal na plan in rekel – Martina, kaj delaš? Nekaj moraš dati ven. Moraš se oglasiti. Facebook je socialno omrežje, ti pa sploh nisi socialna. Vsi te bodo pozabili, zapustili.
No, pa vseeno ni bilo nič od mene. Ker v meni enostavno ni bilo besed. Za ven. Brez skrbi, da je moj notranji svet in svet, ki ga živim ravno tako lep in bogat, samo nisem čutila želje, da bi ga delila tako, kot včasih, v bistvu prav nisem imela besed. Zanimivo, a ne, da sem vmes enkrat prebrala, da tako to poletje čuti kar nekaj žensk. No, tudi tega mi ni bilo za napisat 😄

Prejšnji vikend sem šla na poti v Sežano v Triglavco. Če jo poznate ali ne in ne glede na to kako jo doživljate, zame je to poseben kraj, kjer se povežem sama s sabo, z Zemljo, z neskončnostjo, ki živi skozi obe. In ko sem odhajala iz nje, sem bila tako povezana, tako mirna, v tišini, ki pa je bila tako polna in zgovorna…

Ko hodiš po svetu kot del sveta, se z njim enostavno ni treba pogovarjati, ker je komunikacija sebe s sabo. Ni fore, da daš vmes besede.

Samo si, doživljaš in dihaš vse to. Kot ena igra stvarstva samega s sabo. Ne vem, meni je to tako totalno senzualen filing. Tišina, prisotnost, senzualnost, ma taka sem v bistvu to poletje kar se tiče facebooka. Sem povezana, sem prisotna, sem tiho in zelo prav mi je to. Nekako sem ves čas čutila, da bom s tem tednom počasi prihajala spet v biznis mode. Če to pri meni obstaja. Saj se želim spet malo bolj fokusirati, ne samo plavati s tokom poletja. Želim spet prebuditi strast do svojega izražanja skozi besede. Toliko čudovitih fotografij čaka nanje, jaz pa jih nisem imela in zato nisem delila niti fotografij. Ni fore, vem, ampak kaj vam bo samo fotografija, če pa ni zgodbe ob njej?

Želim se vrniti v te zgodbe, želim zaplesati z muzo pisanja, ki je odšla na počitnice še malo pred mano. In zdi se mi, da bo za to potrebna resna predaja temu namenu.

Kako lepo organsko se odvija spust v tišino in potem vzpon ven. Hvala temu poletju, za vsa darila, ki so bila res obilna. Ne bom te pozabila, imam slike in spomine, ki so čisto moji, za dokaz. Naj te počastim tako, da se lepo nežno in počasi poslavljam od tebe, ne da bi se trudila zadržati te dlje, kot si želiva oba. Plavanje s tokom je super, je žensko, je potrebno. In potem je potrebno, da se nečesa oprimeš in malo potegneš nekam, v eno smer, ki si jo izbereš za svojo.

Ker če plavaš, vedno samo plavaš. Se potapljaš, izkušaš, spoznavaš. Ampak ne gradiš, nič se ne rodi, vse samo izginja in se spreminja s pokrajino, ki beži mimo tebe.

Prihaja čas za to, da se spet oprimem obale, da se povzpnem na hrib in se zazrem v vse, kar je še mogoče, da spet vložim sebe v nekaj, kar mi je pomembno.

Da prebudim ta del sebe, ki se je potapljal v globinah in mu s plavutmi ni do hoje po mehki travi, mu pomagam spet na gladino, da zadiha sveže sonce, da mu posije topel vetrc.

V tem trenutku pomislim – kako čudovito je pisati! Hahahaha, besede se oblikujejo in združujejo ne da bi možgani imeli čas misliti o njih. Obožujem to! Nazaj sem draga, vsaj danes sem nazaj.

Kako lepo diši, to odhajajoče poletje.

Naslov fotke – Jaz sem drevo. Ker sem tudi to <3